V četrtek, 10.9. ob 20:00 bo v klubskih prostorih potekalo predavanje z odprave Peak Lenin 2015. Pogledali bomo par fotk in filmčkov, kakšno pivo prinesem jaz, malico pa vi. Deal?

Vabljeni v čim večjem številu!

Polovica Maje binglja iz preduha, druga polovica pa maha nekam v prazno…

V soboto sva z Majo zlezla Centralno v Draškem vrhu. Smer je precej do zelo podrta, orientacija pa tudi ni od muh.

Zagotovo ne spada med smeri, ki bi jih priporočil prijatelju, še manj pa med smeri, v katere bi vstopil z navezo nad glavo. V srednjem, težjem delu smeri sva mestoma podoživljala otroške dni in igranje v peskovniku. Ko sva bila ravno v tem delu, je pod nama vstopila naveza, ki se je po prvem cugu spustila v dolino, sklepam da zaradi padajočega kamenja. Če se še tako trudiš, se namreč takšne smeri ne da splezati brez proženja kamenja, vrv, ki jo vlečeš za sabo žal naredi svoje.

Vseeno pa sva v smeri tako uživala, da sva naredila dva krajša izleta v prazno in v steni preživela cel dan. Na sestopu sva tako ujela še sončni zahod in sij polne lune. Da bo tura res popolna, sva se še enkrat sprehodila do vstopa, kjer sva pobrala frenda, ki se mi je odpel med guzenjem skozi ozek preduh in padel točno pod prvi cug.

Spoznanje dneva: Jesihova je bla res baba in pol!

O peharju je bilo ze vse napisano in povedano, tako, da ne vem vec kaj naj se napisem, lahko pa se strinjam z naslednjimi ugotovitvami prebranega materiala, ki sem ga nasel na internetu.

– Smer je lepa !!!
– Vilice so za svoje oceno tezke !
– Zadnji tezji raztezaj – luska – je psiho !

Vse skupaj pa se je začelo s telefonskim klicom Kekca…

“Ti kva bos pocel za vikend, a greva še enkrat uno najino probat? tm v platah bi lohka kr svedrovc notr vrgla, da ne bo psihe, sam hiltija je treba dobit. Rezervni plan je pa Aso, tle me tud vsi jebejo, da tega se nism splezu”

Ja drgac me mal kriz zafrkava pa tud mal sm bolan, matr ej sam izgovori, ja dej pejva, zrihti pa greva… Za Asota pa tud jst ze 3 leta iscem !

In tako sva uporabila rezervni plan in preplezla Aschenbrennerjovo smer v Travniku. Janez Kekec (AO Rasica) zdaj lepse spi, oko mu ne trza vec in spet je dubil tek po piru 🙂

Konec koncev je bil pa tale stric Aschenbrenner en zelo pogumn clovk z dobrim obcutkom za orientacijo !!

GALERIJA !!!

P.S; Za plezat sm dosegljiv do srede ker pol pa morje vabi 😀

Francija niso samo Centralne Alpe, kanjon Verdona, balvani v Fontainebleau …, vzponi se lahko najdejo tudi druga vrste. Npr. kolesarsko obarvani, sicer ne strmi in dolgi, ampak tako številčni, da je to že za rubriko u p…. m….
Tako je bilo:

FLIRT
Kolesarska dirka Pariz-Brest-Pariz (PBP) se je prvič odvila daljnega 1891, kar 12 let pred prvim Tour de Francem. 1.200 km dolga dirka je najstarejša kolesarska prireditev, ki se še danes vedno odvija v rednih intervalih – vsaka štiri leta. V drugi izvedbi PBP so poleg profijev lahko štartali tudi rekreativci. Le tem so 1931 prepovedali start, zato je tu vstopil Audax Club Parisien – ACP, ki od 1934 dalje organizira dirko oz. pravilneje rečeno »randonneursko« preizkušnjo za nas, navadne smrtnike. Leta 1951 je bila izvedena zadnja dirka PBP za profesionalce, od takrat dalje se izvaja vsaka štiri leta samo »randonneur«. V drugi polovici ’70 se je zaradi smrtnih nesreč trasa PBP premaknila na bolj mirne podeželske cestah, posledično pa je bolj hribovita.
Kaj alpinisti, vas je zrajcalo, kaj? No mene je, zato sledi… Beri dalje »

V soboto sva z Majo zlezla Milijardo v Rjavini. Na dostopu sva prehitevala dolge kolone vriskajočih pohodnikov, kar je napovedovalo dolg dan, vendar v steni sva bila na srečo povsem sama.

Čeprav plezalno smer ne sodi med težje, gre za resno turo. Smer je slabo opremljena, za uspešno plezanje pa je dobrodošel tudi ščepec občutka za orientacijo.

Poleg dolgega dostopa ter zgoščenih težav v osrednjem delu stene, te na koncu smeri čaka še kar nekaj poplezavanja do vrha Rjavine in seveda dolg sestop v Kot.

Če se ti dan kljub temu ne zdi povsem doživet, si ga lahko popestriš tako, da med lulanjem v grmovju odložiš telefon in se v Mojstrani sprašuješ, kam za vraga se je skrila vsa ta pametna tehnologija … ampak to je samo ena od možnosti.

Resnično se včasih sprašujem, kako zelo tepena bi bila rada Maja na letošnjem sprejemu …

Ker sva s Samotom obadva poskodovana, plezava lazje smeri z moznosti “lazjega sestopa” 🙂 😛 . Preplezala sva Cesnovar-Srakar s Kranjsko varianto. V zadnje, ko sem plezal to smer se ne spovnim, da bi bil zadnji raztezaj toliko podrt. V smeri sva malo cakala zaradi naveze pred nama, sicer prijetne druzbe akademke in akademca. Sem pa ugotovil, da cakanja ima tudi svoje prednosti… ne rabis gledat skice, medtem, ko soplezalec pleza imas moznost pokramljati s soplezalko 😀 itd.

Slike !!

P.S: Mogoce se mal koristnih informacij (za une, ki jih iscete) .Smer ima navrtana sidrisca, nekje mogoce varovanja malo primankuje (frendi 0.3 do 1, klini; profilc, jesenican..) .Za bolj vplezane (VI plezalci) dzabe smer, malo slabse plezalci (V plezalci) boste pa kje plesal Elvisa 😉

Zaradi napovedi obilnega dežja je tokrat moja odločitev padla na severno steno Grintovca. Z Majo sva splezala Zgrešeno smer, izbrala pa sva desno varijanto!

O sami smeri je zelo malo napisano, ki pa je kar malo krivica, saj je smer zelo lepa 😉 . Linija poteka desno od smeri, Grintovčev steber.

Vse skupaj se začne z močno petico zajede, ki pa vsekakor ni bogato opremljena s klini ampak obstajajo zelo dobre možnosti varovanja s frendi. Po približno 50m pridemo pod streho na gredo (sidrisce) , nadaljujemo levo in od tam zagledamo novo LEPO zajedo (V). Že spet skoraj polni raztežaj vrvi, kjer pridemo na udobno sidrišče pod drugo streho, plate preplezamo po levi strani, ki pa nas pripeljejo v lažji svet in posledično v smer Grintovčevega stebra.

Če vremenske razmere ne zadostujejo celodnevnem plezanju ali pa če preprosto nimate časa vam definitivno priporočam Zgrešeno.

Slike v Galeriji.

V drugem tednu avgusta smo se odpravili na Pelješac, bolj natančno v Viganj, Eva in jaz z namenom, da se naučiva surfat, Simona in Luka pa to že obvladata. Za vsak slučaj, če ne bi bilo vetra, smo si prej na »plezanje.net« pogledali, če je v bližini kakšno plezališče in seveda smo imeli srečo.

Malo nad Orebićom sta dva sektorja Pržun in Hrid, idealna za popoldansko počitniško razgibavanje prstov. Sektor Pržun vsebuje daljše in težje smeri, ima kratek dostop. V sektor Hrid pa se z avtom lahko pripelješ čisto pod steno, pričaka te viseča mreža s čudovitim razgledom, smeri pa so lepe petice, z eno besedo-odlično. Smeri so v splošnem raznolike, skala pa odlična, tako, da smo se skoraj vsako popoldne po surfanju še odpravili napasti kakšno smer.

Spoznali smo tudi idejnega očeta tega plezališča, ki je nad sektorjem Hrid z lastnimi rokami zgradil idilično gostilnico z odlično hrano in romantičnim razgledom.

V kolikor boste kdaj v teh koncih absolutno priporočam vse zgoraj omenjeno. 😉
Slike so v galeriji

Teja

Danes sva z Lukatom (ta drugi Luka, vojak 🙂 ) preplezala Vzhodno smer v Mali Rinki. Zelo lepa in netežavna smer, malo za sprostitev.

Plusi:

• zelo lepa plezarija
• zanimivi prehodi, sploh kamin pred izstopno prečko
• kompaktna skala
• sploh ni bilo tako vroče, kot sva pričakovala
• Luka se je končno nehal samo sprehajati po hribih, in začel spet plezati 😉
• gobova juha in ajdovi žganci v Domu planincev

Minusi:

• dolgovezen dostop po žgočem soncu
• neverjetno težaven in nevaren sestop po Turškem žlebu, vse se je valilo navzdol, tudi klade ogromnih dimenzij
• kamin v 3. raztežaju, ki sem ga seveda spet jaz trofnil

Fotke

Po neuspesnem “prvenstvenem vzponu” , ki se je dogajal prejšni teden, ko sva se s Kekcom z dolgimi nosovi spustila nazaj pod steno in se odpeljala na pir, sem si tokrat izbral preverjeno LEPO linijo v Dolgem hrbtu – Trikot.

Tokratna ekipa je štela Samota, Majo in mene. Smer je lepa in mojstrsko izpeljana, pozitivno me je presenetil prehod skozi okno v previs in v lažji žleb. Lahko rečem samo svaka cast za tako izpeljanko 😉 . Vglavnem smer priporočam… samo sestop je malo jeb….

Fotke!