V petek sva z Lukatom splezala smer Beli trikotnik v Prisojniku, ki jo očitno noben ne pleza, zato tudi v njej ni praktično nič. Ko prideš čez spodnji del Kopiščarjeve poti, ki ti že kar da vetra, bi najraje šel kar naprej skozi okno in najhitreje na per, mogoče je v tem vzrok.

V smeri je skala neverjetno kompaktna, pleza se večinoma po platah, v sredini je pa še en dokaj brutalen kamin. Problem teh plat pa je v tem, da je nemogoče vstaviti zanesljivo varovanje, klinov v smeri praktično ni, tako da sva celo smer v glavi bolj solirala kot karkoli.

Žal pa se proti vrhu nahaja zelo krušljiv previs (v njem je sicer en sumljiv klin), tam sem imel kar nekaj težav priti čez, odlomljen stop je še dodatno pripomorel k čustvenim problemom.

V smer sva štartala dokaj pozno, tako da sva sestopila po Grebenski poti v temi.

Aja pa neizmerno sva uživala ob zvokih prdenja debelih nemcev na motorjih na cesti čez Vršič, ki so naju spremljali čez celo smer do vrha… prava gorska idila.

GALERIJA

Še ena tura z Tončkom, in kot se za najine podvige spodobi, morajo trajati vsaj 12ur. Tokrat na Jalovec po Hornovi smeri. Dolg dostop nama je čudežno minil kot nič, ob 10h sva že štartala v smer. Prvotni plan, da spodnji del smeri presolirava se je hitro sfižil, ko se je Tonetu že takoj na začetku odtrgala metrska skala, na srečo brez resnih poškodb. Tako da sva nadaljevala navezana (kar je čas plezanja podaljšalo za kako uro).

Spodnji del je šel hitro mimo, nato se je malo ustavilo v ključnem mestu, v Hornovem kaminu. Previs sva malo pogoljufala, čeprav nevem zakaj, ker sploh ni tako grozen. Zgornja polovica zajede je pripadla meni, se mi je pa zdela težja od vstopa zaradi neverjetne podrtosti (v najtežjem delu se mi je odlomil stop), možnosti za varovanje pa praktično nobene.

Sledil je še neverjetno dolg vzpon po strehi, na vrhu sva bila po 5 urah plezanja.

Seveda s Tonetom nebi bila dream team, če se nebi na turi vsaj enkrat zgubila, tokrat na sestopu do Jalovčeve škrbine, ko sva falila pot in kako uro blodila gor in dol po JV steni Goličice:)

Ampak ne glede na vse, je bila lepa in divja tura.

PS. Ne razumem osebkov, ki se ti grejo posrati direkt na štant?!

GALERIJA

Po tem, ko so se plani o klubski odpravi v Kirgizijo predčasno zaključili, se nas je pet vertikalcev pridružilo sedmerici, ki so  pod okriljem Iztok Cukjatija planirali naskok na Pik Lenin.

Ducat avanturistov se nas je tako 4.julija odpravilo pod mogočen pamirski sedemtisočak in neverjetnih 8 nas je približno dva tedna kasneje stopilo na njegov vrh.

Ker je vsa skupna doživetja in prigode nemogoče strniti v kratek post, naj o dogajanju več povedo slike v galeriji. Pri tem naj se opravičim: gre za mojo perspektivo, le eno od dvanajstih na hribu.

Spodobi se, da po skoraj dveh letih v klubu tudi jaz prispevam kakšen prispevek in glede na letošnje super vreme ni izgovorov, da se ne bi plezalo. 🙂

Zaradi zdravstvenih razlogov sem se prvič v tem letu spet podala v hribe prejšnji vikend v soboto, ko se mi je moj novopečeni mož pridružil v Kranjski poči (IV/II-IV, 250m). Na najino veliko presenečenje sva bila (ob ne ravno zgodnji uri) edina naveza v severni steni NŠG, medtem ko so se valile trume na Mojstrovko. Zato je plezanje lahko potekalo sproščeno in kljub majhnim ženskim težavam z orientacijo, je šlo vse tekoče, skala pa je solidna. Ko sva bila v tretjem raztežaju se je na vstop le pripravljala še ena naveza, ampak se nismo srečali.

Naslednji dan sta se Luka in Rok odpravila v Košutnikov turen v smer Jennyriss (V+/V, 300m), midve s Simono pa sva si izbrale nekaj krajšega z udobnim dostopom, logična izbira je bila Veliki vrh nad Jezerskim, plezali sva smer Valček (VI-, 150m), bili sva ves čas v senci, potrenirali spust po vrvi, ko pa se je pokazalo sonce sva se raje podali na kosilo ob hladno reko Savo.

Ta vikend pa sva z Lukatom na mojo željo splezala Novo Centralno v Velki Babi (IV+, 700m), res je super plezarija. Bila sva dokaj hitra dokler ni spet, nekje v devetem cugu, ženski del naveze zavedel potek plezanja desno, kjer sva potem s pomočjo vseh klinov in štantov pripravljenih za abzajl odabzajlala nazaj do zadnjega svedra in se le podala za vogal levo (očitno nisem edina, ki jo je ta del zavedel), kjer pa se je odprl pogled na čudovite plate. Nauk te napake je: vedno, vedno vzemi s seboj svojo kopijo skice in jo v dolgi smeri vsaj enkrat poglej ali pa vodenje naveze v celoti prepusti možu. 🙂 Ves čas sva občudovala kompaktnost skale smeri v primerjavi s šodrom vse naokoli. Razen nekaj vrhnjih cugov, sva plezala ves čas v senci. Ob vpisni knjigi sva se razvezala in poiskala markirano pot, sestopila pa sva po zavarovani plezalni poti in si v pravi poletni vročini privoščila radler na Ledinah…zasluženo 🙂

Teja

Danes smo Tone, Meno in jaz preplezali “prijazno alpsko presenečenje”, Kovinarsko v Veliki Mojstrovki.

No presenečenje čaka čisto na vrhu, prej pa smer ni nič kaj pretirano prijazna. Vse se začne z brutalnim previsom (ocena IV+, tukaj je moral odleteti kak kubični meter skale, mogoče je pred tem to res bila prava ocena), sledijo pa še trije raztežaji težavnih podrtih kaminov, podrtija pa vztraja vse do gruščnate kotanje.

V drugi polovici se skala presenetljivo spremeni na bolje, in sledijo raztežaji noro dobrega plezanja, najlepše pa so seveda navpične plataste petice. Izstopno prečko smo po nekaj minutnem pregovarjanju seveda sfalili, in šli po spodnji polici. Najtežji del je dolg približno 2m, ko zmanjka stopov za noge, in jo preplezaš v razkoraku na minimalcih. Tukaj je bilo kar veselo, no razgled pa fenomenalem – 300m navpične stene pod nogami.

Smer se splača iti plezat zaradi petic v zgornjem delu in te, ta hude prečke, spodnji del pa tudi če ga nebi bilo.

PS. Po vstopnem previsu sva z Tončkom ugotovila, da Meno tako dobro pleza, da sva mu pustila da napelje celo smer (sicer mu nebi, če si nebi res tako zelo želel :)).

FOTKE

S Samotom sva v soboto plezala JLA v Sitah. Smer drzi dokonca, saj so v smeri vec ali manj VI, za posladek te pa caka se previs z oceno VII-.

Štartala sva kar pozno, ob 08h iz Tamarja v smer pa vstopila ob 11h (naveza pred nama). Žreb je izbral Samota, da je preplezal prvi raztežaj zelo krušljive V in zelo intenzivni raztežaj VI, mene pa, da sem preplezal po skici najtežje ocenjen raztežaj, VII- . Tako kot sem že omenil, smer je intenzivna in lepa, težave se kar vrstijo od previsov, žlebov, prestopov, pok in zajed.Za smer sva porabila nekje dobrih 5 ur.

Še nagradno vprašanje za starejšine, od kje hudica ime JLA? Nekateri pravijo, da je eden izmed avtorjev smeri odšel služit v JLA tik po tem, ko je preplezal omenjeno smer, že spet drugi, da sta ga plezalca rada cuknila in nadela ime smeri “Jaz Ljubim Alkohol” .Debata za naslednji klubski sestanek ? 🙂

FOTKE !!!!

Kamini in zajede…

V petek sva šla z Lukatom v Košir Brelih v NŠG. Smer se začne s kaminom, malo višje sledi zajeda na stolp, na to spet kamin (neka III+ podrtija), in nato za konec – kamin, kaj pa drugega. No v tem kaminu je bila dejansko hudo huda plezarija, najlepši raztežaj smeri.

Naslednji dan, v soboto, sva šla z Tončkom v Steber revežev v V. Mojstrovko. Smer se začne spet z dokaj težavnim kaminom, nato pa se položi in kar nekaj raztežajev je treba preplezati, da prideš do lepega dela smeri. Bleščeče bele plošče – našla sva mogoče dva klina, frende pa tudi ni tako enostavno inštalirati v platah, tako da sva ta del skoraj v celoti presolirala.

Nato sledi najlepši del smeri – THE zajeda. Čast pripade meni, in po nekaj 10m začnem premišljevati, zakaj ni nobenega klina, pa tudi težavnost je kar konkretna za oceno V- …no ni problema, se da lepo uporabljati metulje. Ko pridem na vrh, mi še bolj zlovešč občutek da že narejen štant za spust po vrvi. Nato po posvetu Menotom ugotoviva, zakaj je tam štant za spust po vrvi…

Potem sledi pač spust po vrvi, in za kazen, ker nisem hotel iti pogledati še bolj v desno v prečki, če je tam prava zajeda, moram preplezati še to, ta pravo zajedo.

Nato pride največji joke smeri, ko misliš da si iz hudega že ven: III+ žleb, za katerega je že Meno svoje povedal, potem pokončen IV kamin in za nakoncu dva raztežaja z oceno II, vse skupaj še okoli 150m. Pa prvič sem videl pokončen nabit kamin, z oceno II…

Lepi dve smeri, kar konkretno težki za svojo oceno (sploh steber). Samo kaminov in zajed imam pa za nekaj časa polhen kufer 🙂

FOTKE – Košir Brelih

FOTKE – Steber revežev

V soboto sva se z Tončkom končno odpravila plezat Bavarsko smer, priključil pa se nama je še commandos Meno! Štartali smo dokaj pozno, ker je Tone dan prej bil še na severu Evrope, v smer smo vstopili okoli 9.30.

Do Bavarskega turnca je plezal Meno, naprej jaz, izstop Zimmer-Jahn pa Tonček. Noro lepa in divja smer, v njej preplezaš vse živo, težavnost pa ne pojenja, razen v dveh prečkah. V težjih mestih je nabita kot v plezališču. Glede ocen težavnosti: vsaka trojka Bavarske je dvakrat težja od istopa Zimmer-Jahna (IV-).

Z orientacijo nismo imeli težav, samo slediti je treba opisu iz Slovensih sten (opomba glede skice: dolžine raztežajev niso sorazmerne med seboj). Malo smo samo mencali glede prečke iz Črnega grabna, ampak je enostavno: izbereš najlažjo in ji slediš do velike izpodjedene grede.

Vreme je bilo ves dan božansko, če hočete imeti tako vreme, morate nažicati Menota, on ima vedno srečo glede tega.

Za smer smo porabili debelih 7 ur, se pa s Tončkom strinjava, da je glavni krivec za to seveda Meno, ker enostavno prepočasi pleza! In še to, na najtežjem mestu v zgornji polovici, kjer sem varovanje vstavljal na pol metra, je samo za pospravljanje sistemov porabil 15 minut. Škoda, da je že alpinist… to bi bilo batin:)

GALERIJA

PS. Zadnji odstavek se seveda ne sme jemati resno:)

S Tadejo sva danes napadla Kratkohlaco. Sicer delno opremljena petica ne predstavlja nobenih resnih tezav, vam pa jo priporocam plezati kadar je suho! Saj plezarija v Kratkohlaci vsebuje kar nekaj trave (beri: z eno nogo v skali z drugo v travi). Zadnji raztezaj IV sem preplezal kar dvakrat 🙂 !! … ostalo naj ostane skrivnost 😉

Slike

V nedeljo sva šla s Tončkom plezati na Vršič, začela sva z smerjo Kranjska poč. Moja ideja je sicer bila preplezati Albinco, pa bo morala še malo počakati, ker je bil Tonček četrti dan plezanja že kar malo podrt. Lepa smer, brez posebnosti.

Nadaljevala sva s spustom v Uroševo grapo, tam pa sva se odločila, da greva poiskusiti še smer “Leva varianta Uroševe grape”, ker jo Tone še ni plezal (celo :)). V vodničku piše ocena IV/III, 30 minut. Štartala sva en raztežaj nižje kot je na skici, v dokaj navpičen žleb/kamin – dejansko zelo lepo plezanje, tudi skala je dobra.

V nadaljevanju se je žal smer spremenila v največjo podrtijo, kar jo je Tone v vsej svoji plezalski karieri doživel. Opis v galeriji.