Smo šli iskat sonce na Štajersko, v steno, ki jo avtohtoni prebivalci hvalijo sto na uro.

Od spodaj zgleda stena super! Kakšna skala! Ko si v steni ugotavljaš, da rote je že, wand pa bolj malo. No, zgodba se obrne, ko prideš na vrh, ker pač zgleda kot da bi jo lahko pokosil.

Nasončili smo se, naplezali pa tudi kar pošteno, saj smeri (bolj ali manj) spretno potekajo po čvrsti skali z malo travnatimi vstavki.  Zlezli smo dobro navrtane smeri: Serengeti (čudovita!), Hühnerleiter, Feuervogel, Waschrumpel  in Weg der alten Männer(ta se travi sploh ne poskuša izogniti).

Mi smo z njo za nekaj časa opravili, pravijo pa, da so sedmice zelo lepe.

Zeliščarji navalite!

Akterji: David, Marko in Grega

Vzpon: 40 min peš, nato na smučeh, ter po Mitterkeiltal na vrh

Spust: iz vrha Zagutnig-a v Mitterkeiltal + 25 min peš do avta

Vreme: Opekline na obrazu (spet)

Ocena ture: Lepa in zelo malo obiskana tura (ves sneg je bil samo naš… vse smo razril).

Skratka, tura omogoča veliko uživaškega smučanja!

INFO

FOTO

Glede na labilno vreme doma in v Alpah, nam ne ostane drugega, kot da še enkrat več pobegnemo na jug.

Manjša ekipica gre proti Paklenici v ponedeljek zvečer. Kdor bi šel zraven, dobrodošel! Pokliči za prevoz.

Lepo nedeljo sva z Majo izkoristila za turo na Mangart. Štartala sva iz Plazja, kjer naju je 19. aprila na parkirišču presenetilo svežih -10 stopinj! Snega do pričetka plaznice ni nič, tudi v plaznici pa so dolgi skalni trakovi, tako da sva skoraj do sedla prepešačila v supergah. Držala sva se stare turno-smučarske modrosti, ki smo jo na Vertikali osvojili šele to zimo: Kdor ne zna hodit, naj gre peš!!!

Iz sedla sva nadaljevala proti vrhu. Smuči sva, zaradi pomanjkanja snega v zadnji škrbini na grebenu, pustila nekaj višinskih metrov pod vrhom, nazaj grede pa odsmučala po italijanski poti.

Na sedlu bodo počasi že zacvetele rožice, Plazje pa se, ob iskanju prehodov, zaenkrat da peljat vsaj do vstopa v Damokleja. Verjetno pa se bo ta teden za turne smučarje slika drastično poslabšala.

Aja, če vas zanima, kako je možno, da je bila Majina smučka v dolini kakšni 2 uri pred svojo lastnico, vabljeni na četrtkov sestanek, kjer bomo po predavanju iz vremenoslovja organizirali tudi kratko demonstracijo smučanja prečk po levi smučki, prikazali psihoterapevtske prijeme, s katerimi lahko preventivno vplivaš na samomorilska nagnjenja drage turne opreme, pogovorili se bomo pa tudi o tem, koliko udarcev po riti si (govorim čisto hipotetično) zasluži nekdo, ki letos dela izpit za alpinista in se mu tako zelo ne da smučat, da raje zabriše smučko čez 1000 metrsko steno.

P.s.: Če bo kdo hotel ta vikend plezat, sem na voljo, ker bo Maja po tej objavi najverjetneje prekinila stike z mano 😀

Potno obračanje v postli prižiganje luči sredi noči in zalubljen pogled na njih,.. JAAA MENO si je kupu nove smučke 😀
V petek delam plane, premišljujem, kalkuliram in gledam debelino snežne odeje,.. FAaAAaK nooo, kje smucat, da ne bo takoj rajs 😉 . V zgodbo se takoj vključi še en turnaš? ne,ne.. freerider Grega 🙂 . Ker ima on očitno tudi isti problem, se takoj poklapava in si začrtava cilj pri naših sosedih, zadava si plan premučati skoraj tri tisočaka Geiselkopf (2974m). Medtem ko pripravljam opremo v soboto zvečer že rahlo vinjen se odločim, da sprobam kože, pri probavanju pa mi takoj postane jasno, da olfa nož, ki sem ga dubil pri kožah ni zgolj le darilo.

Pa je*emti , ker del besede niso razumeli “Please cut the skins according to the skies” .. pizdim, medtem, ko se igram likovni krožek. Pa vseeno…

V Nedeljo se odpraviva ob 6h zjutraj iz Zbilj, dvo urna vožnja naju pripelje do Mallnitza, kjer plačava rampo do parkirišča (4eur). Štiri korake od avta in že imava smuče na nogah. Ljudi je veliko, in hodiva za njimi, ki pa naju pripeljejo do sedla in bivaka “Weissgerberbiwak” . Odločiva se prečiti desno do Geiselkopfa, pristopiva mu iz JZ strani, kjer tudi zavijeva v grapo, ki jo kasneje smučava. Do vrha Geiselkopfa rabiva slabe 4 ure. Razmere za smučarijo so bile super, nekaj frišnega na dobri podlagi..

Fotke pa najdete v galeriji 😉

Eni so se šli afnat v Paklenico, midva z Tončkom sva se šla pa ‘pravi’ Alpinizem! 😉 Šla sva namreč plezat v Bele vode, konkretno Visoko polico. Že na daleč se je videlo, da čez Diretissimo, ki je bila prvotni plan, teče tak lep potoček, zato sva šla na Stolp po varianti JZ grape, čez greben. Verjetno sva bila tam med prvimi letos, dostop je dolg in naporen ker je vse podrto, snega pa začuda razen parih zaplat ni več nič.

Sama smer ima oceno III+, ne veva sicer iz kje, smer je namreč ves čas popolnoma navpična, je par res da težko najdeš kje toliko prijemov in tako dobro skalo.

Še par modrosti iz ture:

• smer ti mora vzeti 12.5% celotnega porabljenega časa (brez vožnje)

• vzeti moraš vso možno opremo, vključno z derezami in cepini, da na koncu uporabiš natanko 2 frenda, 5 kompletov in eno jebico

• “+” pri III+ pomeni, da moraš oceni prišteti poljubno število, večje od nič (verjetno neka interna fora starih mačkov)

• špaga se mora vsaj 2x zatakniti, tako da abseil delaš 1 uro več kot pa si plezal
  

Kljub vsem problemom je bila tole super uvodna tura v letošnjo sezono.

SLIKE

V četrtek ob 19:00 v klubskih prostorih bo organizirano predavanje iz vremenoslovja. Predaval bo naš član Klemen Kočevar.

Predavanje je obvezno za letošnje tečajnike in zelo zaželjeno za ostale člane kluba. Se vidimo v četrtek ob 19h.

Med 9. in 13. aprilom, se nas je sedem vertikalcev odpravilo v Paklenico na ogrevanje pred začetkom sezone v kopni skali. Imeli smo se noro dobro: vreme nam je odlično služilo, vetra nobenega, stene povsem suhe, v kanjonu pa smo bili skoraj sami.

V štirih dneh smo v različnih kombinacijah in navezah tako splezali Mosoraško, Velebitaško, Kačo, Cirkus, Karabore, Piksi&Diksi, Kamasutro, Barba Antin, Levo Tržiško in menda celo nekaj prvenstvenih 😉

Kdor zamuja takšne akcije, je škoda, da zapravlja denar za plezalke, ker bolje od tega se redko poklopi!

FOTKE

Akterja: Marko in Grega

Vzpon: Zimska smer

Spust: Italijanska smer

Vreme: Opekline na obrazu

Ocena ture: 10/10 🙂

GALERIJA

V nedeljo smo Tonček, Luka in jaz šli na Vršič, prvotni plan preplezati Butinarjevo grapo smo opustili hmalu po vstopu zaradi slabih razmer, smo se pa potem odločili za Župančičevo grapo.

V spodnjem delu smo sledili skici, zgornji del smo pa šli malo po svoje kar čez steno, po najlažjih prehodih (ki so se potem izkazali da niso bili ravno lahki). V splošnem so bile razmere dobre, bilo je nekaj sumljivih skokov z razpadajočim ledom.

Sestopili smo po Pripravniški, potem pa je sledil ne ravno najbolj prijeten smuk po plazovini, ledu, kloži nazaj na Vrsič. Pihalo je pa ko ku*** ja.

SLIKE