V nedeljo na sveti dan 😉 smo se tri peresna deteljica – Marko, Grega in jst, odpravili na pravo turno smučarsko izkušnjo.
Štartamo tako kot pravi arbeiterji, zgodaj, in že smo na parkirišču ob 7:30h. V avtu posedimo nekaj par minut, saj so razmere preprosto rečeno… za*ebane,.. megla in sneg, ampak še zdaleč nam ni narava pokazala svojih pravih zob. Ja nič, bejžmo.. soglasno zakljućimo se uštimamo in štartamo. Dolina ima svoje čare (slapove, grape, mostićke?) zato nam čas do Žleba Hudih polic hitro mine. V žlebu so razmere pravi MIKS COCKTAIL, spodaj plazovina, v sredi od 30-50cm napihanega, zgoraj pa beton in ekstremno moćen severnik !!! Z drugimi besedami, nohtal se nam je FUL.
Slavni prehod do »izpod slapov« smo nekako našli, fotke pa kot vedno v galeriji.

V petek 10.4. se op šihtu odpravljamo na pomladansko plezarijo v Paklenico. Interesa je kar precaj, zato do četrtka 2.4. zvečer zbiramo prijave, na podlagi česar bomo rezervirali postelje. Prijave skupaj z 10€ akontacije zbira Jaka! Vsi v Paklo!!!

V soboto smo se pošteno namučili v Jalovškem ozebniku. Cel dan je bilo eno samo veliko trpljenje. Jok in stok je odmeval daleč po dolini. Preko Tamarja in Planice vse do Kranjske gore, so lokalni prebivalci zmajevali z glavo in se čudili trpečim zvokom, ki so prihajali izpod najlepše izmed slovenskih gora. Ampak nekako smo preživeli, iztisnili iz sebe poslednji drobec mazohizma ter se oklenili volje preživeti ta dan. Na obrazih pa so nam ostale brazde trpljenja, ki jih tudi veter in dež verjetno nikoli več ne bosta sprala …

Z leve proti desni: Tinki-Binki, Dipsi & Po.

V soboto smo šli Marjan, Luka in jaz na Turško goro preko Bele piramide in Tschadove smeri. V Logarski dolini je bilo neverjetno število ljudi, do doma na Okrešlju in naprej po Turškem žlebu jih je bila prava avtocesta.

Smer ima prijeten dostop, od koče je samo 15 minut, na začetku je narejen celo mini slap. Nadaljevanje v dobrih razmerah po snežiščih, dokler nismo prišli na prisojno lego, kjer se je vse spremenilo – pregnit sneg. Posledično je bila prečka pod vrhom kar neprijetna, potrebno je bilo tudi praskati in zatikati za trave. Ključno mesto, kjer smo se varovali, pa je bilo enostavno zaradi narejene vrvne ograje. Sedilo je še 15 minut snežišča do vrha Turške gore.

Sestopili smo po Turškem žlebu, kjer so bile zgoraj idealne razmere, spodaj pa gnil sneg s skorjo, tako da je bilo smučanje orenk oteženo.

Na turi smo se še naučili:

• Marjan časti pivo, če zamudi
• ko je pijanka v Planici, grejo vsi v Logarsko dolino
• fotoaparat je dobro spraviti nazaj v žep, preden nadaljuješ s hojo
• kako dati „gurtno na pol“
• prečenje pod previsi z smučkami na hrbtu je zelo težavno
• če prečiš pod previsi z smučkami na hrbtu in z njimi butneš v skalo nad sabo, zaradi česar te vrže na hrbet in doživiš bližnje srečanje s prepadom spodaj, se ti bo Marjan smejal v glavo :)
• smučam tako dobro, da je bil Luka hitreje peš čez Turški žleb kot jaz na dilah
• v Logarsko dolino se pride preko Vršiča 🙂

SLIKE

Ker sem imel popoldne družinske obveznosti, je bilo treba danes izvesti eno gverilsko akcijo. Koga kličeš, ko je treba sredi noči vstat in oddelat eno hitro kondicijsko? Itak, Branka je bila takoj za. Poberem jo ob 4:30 in pičiva proti Kamniški bistrici.

V čudovitem jutru sva se pognala proti JV grebenu Grintovca in 3h in pol kasneje stala na vrhu KSA. Na grebenu je snega zelo malo, tu in tam je treba prijeti tudi skalo, ampak težavnost ostane na spodnjih stopnjah lestvice.

Na vrhu sva si nabrala lepih razgledov za prihajajoči teden in gasa v dolino. Sestopila sva po grapi čez Jame, na dnu pa prečila nazaj na greben. Razgledi tam so bili enostavno prelepi, da bi se držala območja letne poti. Grapa čez Jame je sicer zalita, mestoma ozka, vendar smučljiva. Razen v grapi in zgornjem delu strehe, je snega sicer zelo malo, tako da nama ni bilo niti malo žal, da so dile ostale doma.

Plan je bil tako dosežen, pri avtu sva bila še pred enajsto, doma pa ravno v trenutku, ko je familija opazila, da en član zasedbe manjka.

Zadnje čase se težko odtrgam iz pisarniškega stola,… no.. potem je bil pa še vikend frikovsko obarvan 🙂 , pa sem si kar danes vzel dopust in se odpeljal proti Medvedjem dolu (Bärental). V glavi sem si začrtal presmučati Janežev žleb.

Medvedji dol najdem brez problema, se pripravim in začnem s počasnim tempom, vmes mi v ušesih brni musika »Ja ja tole bo pravo…« in si naštimam neki super langzam lep ženski glas (London Grammar) … »da se ja ne boš prekuru, more bit v izi muska« si mislim. Ker sm v teh koncih prvič, gledam hribe, iščem grape in si mislim »Ja tmle bi se pa dal pelat«
Čez nekaj časa (cesta se je vlekla v p.m.) prispem pod pobočje Janeževega žleba,.. »Ja nč neki bl živahnga bo treba prklopt za v tale breg« in presaltam na Irski punk (The Mahones). Gledam v tla in si pojem;

I’m in the mood to hit the streets, that’s what I bloody said
I’m in the mood to hit the streets, and paint the f*ckers red

V času, ko si pojem, dohitim starejše avstrijske turno smučarje, ki me le prestrašeno pozdravljajo »Servus, servus« ,.. Tud teb Servus! jim odvrnem 🙂 in nadaljujem . Medtem, ko hodim po spodnjem delu žleba, se mi špura kar znova podira in podira, odločim se, da smučke vržem na hrbet in nadaljujem z derezami. Ko hodim po žlebu se mi nasmiha, saj vem da so razmere za smučat BOMBA, spodaj trda podlaga z nekaj več kot 15cm frišnega po vrhu. Na vrhu zavijem desno in nadaljujem v žleb, proti vrhu Stola pa se držim desne stani (ene špure sm tud vidu v položnem žlebu na levi). Po nekaj 15minutah prispem na vrh Stola, si naredim malico mal fotkam naokol se mal sam sabo pogovarjam, mal posedim nato pa se pripravim in odsmučam proti avtu.
Janežev žleb največijo strmino doseže prav pred vstopom v vrhnji del žleba. V Vrhnjem delu žleba strmina še kar drži v osrednjem in spodnjem pa pade. S turo sem zadovoljen oz vrjetno naboljša letos 😉 .. definitivno predlagam!

SLIKE!!

Misel na lepo nedeljsko regeneracijsko turno smuko je zbledela v trenutku, ko se je na telefonu izpisala Samotova številka:

– Greva kej jutri?
– Samo, full sem zmatran, jaz bi kej lahkega, nedeljskega, mal za noge raztegnit.
– Ok, Jaka, prav, greva Črni graben!
– Ooou keeeej … !?!

Pa sva šla. Na dostopu je rahlo snežilo, Storžič je bil v oblaku, ampak midva pičiva dalje. Pogoji v smeri so slabi, snega je malo pa še ta je sipek in povsem neuporaben. Vseeno zadovoljna izstopiva in sestopiva po petem žrelu. Zasluge za smer gredo Samotu, ki je mojstrsko pohakljal najtežje dele.

Sledi še zasluženo pivo v Tržiču, kjer srečava še Dejana Ogrinca, ki se je vračal iz Večerne smeri v Begunjščici. Dobro izkoriščen dan!

V četrtek, 19.3.  ob 19:30 bo v klubskih prostorih potekalo predavanje Nevarnosti v gorah. Obravnavali bomo tudi ukrepanje ob nesrečah in nekaj malega povedali še o GRS. Predavanje bo vodil Jože Celestina, dolgoletni član Vertikale in GRS.

Predavanje je obvezno za letošnje tečajnike in zelo zaželjeno za vse ostale aktivne člane. Tudi če ste zadeve že slišali, je osvežitev znanja pri takšni tematiki več kot dobrodošla!

Za konec dopusta se me je boh usmilu (v obliki šefa kluba – slava mu!), in sva šla v pod Prisojnik v Centralni slap. Pri Koči na gozdu naju je zadela rahla kap nad količino avtomobilov, pa se je izkazalo da so imeli izpite iz zimske tehnike.

Pred nama je bila samo ena naveza, ki je sicer poskrbela za nekaj projektilov ampak je vse šlo gladko. Nad ključnim mestom je bil Jaka kar malo razočaran, je pa zato dobil svojo dozo plezanja v zadnjem cugu, ko sva preplezala izstopno svečo. Tam sem se tudi jaz orenk konkretno natresel in nadihal:)

Led je še vedno super in še nekaj časa bo, prav tako vreme in nobene gneče.

V četrtek sva z Tončkom šla pod Prisojnik, splezala sva slap pod hudičevim žlebom in srednji oz. levi slap (še sama ne veva natančno katerega).  Led je bil odličen, vreme tudi, najlepše je bilo pa to, da razen ene naveze v centralnem slapu, ni bilo nikjer žive duše.

SLIKE