Danes je na Vršiču tako žgalo sonce, kot bi bil julija nekje na morju. V Butinarjevi grapi je bil že od daleč viden velik gol skok, zato sem se odločil za Pripravniško, ki je povsem zalita in zgažena.

V pol ure se je potem vreme spremenilo za 100%, na vrhu je bila totalna zima, sneg in veter. Vseeno sem potišal na vrh M. Mojstrovke in nato klel nad vidljivostjo 2m ko sem smučal nazaj dol.

Pri Plazu se je nato nenadoma spucalo, in ugotovil sem da je medtem nasulo 5cm pršiča na odjenjano trdo podlago, tako da je bila vožnja navzdol top!

V torek smo se Kruhi, Jaka, Tadeja in Andraž odpravili v Vrata z lepim načrtom preplezati Slovensko smer in nato po Millerjevem kaminu na vrh Triglava. Kjlub neprevozni cesti od Peričnika dalje (podrta smreka) je začetek izgledal obetaven, do vstopa smo imeli idealne razmere. Žal se je vse spremenilo že nekaj sto metrov višje, v grapi proti macesnom se nam je v popolnoma nepredelanem snegu začelo udirati do pasu, zato smo se odločili, da obrnemo. Spodaj pri koči smo pa že lahko poslušali grmenje, ko se je sonce uprlo v steno, tako da je bila odločitev pravilna.

Smo pa nato šli malo povadit dry tooling, tako da je bil dopust vseeno lepo izkoriščen.

Z Anjo & Klemnom smo se v nedeljo potepali v Vzhodni grapi Tosca. Sicer sončen dan je bil začinjen z majčkeno preveč vetra. Pogoji v grapi so vrhunski, sneg je predelan z derezami pa rabiš praskat po skali le v prvem skoku, katerega je pa le za vzorec.  Sestop na južno stran ni pretirano zoprn tako, da toplo priporočam to estetsko lepo turco.

V soboto se nas je zbralo presenetljivo veliko članov kluba, plan je bil Storžič skozi Peto žrelo. Nakar se na parkirišču pod Šmarno goro pojavi divji Marjan in naznani da gre v Kramarco, in da kdo gre z njim. Luka tečajnik se takoj javi, mene pa uspe prepričat z učinkovitim motivacijskim manevrom (“če ne greš, si pi***”). In smo šli, trije po Kramarci ostali po žrelu.

V grapi so trije kopni skoki, v prvem smo se navezali, ostale preplezali brez varovanja, je pa v celoti zgažena. Skok pod bivakom je možno obvoziti po desni strani. Na vrh smo prišli malo za ostalimi, sledil pa je še smuk po Petem žrelu.

Z Rokom sva ugotovila, da po kloži smučava kot dva invalida – hvala bogu da so ostali šibali naprej, da niso gledali najinih kolobocij. Ostal je le Kruhi, k naju je dokaj zaskrbljeno gledal:) Sta pa Marjan in Šiška očitno uživala. Sledil je seveda še obvezen pir pri koči.

Pohvala gre tečajniku Lukatu, ki je prvič brez težav popraskal smer, in seveda zahvala Marjanu, ker naju je peljal.

SLIKE

Še pred enim tednom so moji predhodniki uživali v Žlebu in vzklikali “POWDER” , danes na žalost ni bilo tako.
Zjutri se zbudim, nekaj malega pojem, spakiram opremo vzamem dve čokoladci in odhitim proti Bodentalu. Med vožnjo premišljujem na kakšne razmere znam naleteti in si sam pri sebi mislim.. zih bo trdo k beton, veter je bril zadnje par dni… Čez čas prispem v Podn (Bodental) parkiram in se odpravim proti Žlebu, ki leži med Palcem in Zelenjakom. Medtem, ko me veter nenormalno brije v lica previdno stopicam po že narejeni špuri in probavam teren s palico “ah ne no skorja….” višje pa trdo kot beton, kar me tudi posledično prisili v vrhnjem delu žleba, da nataknem dereze na noge.
Vse skozi je moj tempo bolj podoben lenuhu, ki se spravlja delat, ampak si sam pri sebi rečm “pa sej se ti nikamor ne mudi ?” .

Beri dalje »

Po petkovi popoldanski izkušnji, ko sem na poti na Begunjščico mislil, da me bo odpihnilo v Piran, sem si za soboto zaželel nekaj normalnega in uživaškega. Ker Branka letos od blizu še ni videla slapu, jaz pa sem imel bolj malo časa, sva zadnji moment nekoliko spremenila plane, se odpeljala na Jezersko in odpikala Vikijevo svečo. Sveča je (trenutno!) še vedno v odličnem stanju in še nekoliko lažja kot prejšnjič. Tudi tuširanja tokrat ni bilo, tako da sem domov pridišal z vonjem po hribih. Pravzaprav sva imela komaj občutek, da lezeva led – še pošteno zanohtalo nama ni… Odličen dan dopoldne v hribih!

V nedeljo sva se s Samotom odpeljala v Plazje in bila že na parkirišču prijetno presenečena nad nizko temperaturo (-5 stopinj). Namesto odjuge, slabih razmer in tuširanja, sva tako, brez pretiranega strahu pred mečem nad glavo, uživala v plezanju in drug drugega tolažila ob nohtanju na štantih. Slap je sicer še vedno odlično narejen, nikjer ne pušča, led je soliden in glede na napovedane nizke temperature prihodnji teden, bo vsaj še nekaj časa verjetno zelo dobro plezljiv.

Ker v slapu nisva bila sama, so se stvari odvijale nekoliko počasneje kot običajno. Demoklejev srp, letošnjo novo smer, ki pelje vse do roba stene, sva zato prišparala za katerega od prihodnjih obiskov.

Naveza Krušec-Pirc se odloči, da pred mrazom pobegne na toplo. V Maroko! Najin cilj je bil prepotovati hribovit del države, s seveda “must see” maroškimi znamenitostmi in daljšim postankom v Tafraoutu. Tafraoute je mirno mestece v Anti-Atlasu obdano z rdečim granitom. Je absolutni zmagovalec za avanturistične plezalne cilje v kombinaciji z osupljivo kulturo in dobrim vremenom prav v zimskem času. Izbiraš lahko med dolgimi smermi v Jebel el Kestu in granitnimi balvani najrazličnejših oblik in barv. Definitivno super izkušnja! Še se vrneva z več plezalne robe in obiskom še ostalih plezalnih območij.

slike v galeriji

V soboto sva z Tonetom šla pogledat, kako kaj kaže na Jezerskem. Sinji slap je bil totalka zaseden, zato sva šla v Teranovo. Za zlovešč občutek že takoj na začetku so poskrbeli pršni plazovi, ki so se valili direktno čez smer. Kjlub temu je bila plezarija čisti užitek, proti izstopu pa se nas je nagužvalo okoli 5 navez, vendar je šlo brez problemov.

Po Tončkovi strokovni oceni je smer težja kot običajno, ledu ni veliko in je treba tudi kje pohakljat. Izstopno prečko sva preplezala brez problemov.

Fotke

Prvotni plani so bili sicer bolj kondicijsko resni (iz Podna na Vrtačo po Centralni grapi) , ampak sva se zaradi slabega vremena (megla, dež, veter) odlocila, da zavijeva na naš poligon – Begunjščica. Po nekaj pol ure hoda sva zavila v Lenuhovo grapo.

Sama grapa je dokaj vredu narejena – plezljiva z izjemo nekaj skokov, ki pa sicer niso tehnično zahtevni saj ne zahtevajo nekega haklanja cepinov, zmeraj imaš možnost cepin kvalitetno zabiti v trd zbit sneg. Na grebenu sva bila bitke z vetrom (ekstremno mocn veter) tako, da je NAZALOST pricakovati (če se veter ne umiri) v prihodnosti kljub napovedanim padavinam še bolj golo Begunjščico,.. jap letos se bojim, da tm ne bomo smučal grap…
Kot sestop sva se odloćila za smuko iz Šentanskega plaza.