Naš član Dejan Ogrinec jev času prvomajskih praznikov pripravil zanimivo ponudbo, ki združuje lepote plezanja in veslanja v Paklenici. Več si preberite v nadaljevanju.

Si želite za prvomajske praznike drugačnega doživetja? Če se letos odpravljate v Paklenico na prvomajsko plezanje, lahko doživite še nekaj novega – morsko kajakaštvo. Pravi okus – kaj je to potovalni kajak, človek dobi šele potem, ko je za njim nekaj poti. Takrat nastopi tisti pravi mir in občutek avanture. Toplota in čarobnost pomladnega sonca, večerno poslušanje valovanja morja, šum v krošnjah borovih dreves. Prvomajski prazniki so za to več kot odlično izhodišče. Čas dopušča nekaj dni zapored dnevne izlete, vreme pa, čeprav ni stabilno, samo da ni premočne burje, pa vedno izvedbo izjemnega, samotnega in lepega veslaškega izleta.

Kanjon reke Zrmanje

Beri dalje »

Strmina ne popušča niti za trenutek konstantno 50-55° Na vrhu spijemo obvezno pivo (hvala Samo). S Samom odsmučava po smeri vzpona v idealnih razmerah, le na prečki proti žlebu je nekoliko plazilo. Smer je zelo zračna in napeta čez celo steno, prava smučarska linija :=) Moja najlepša presmučana smer in ena izmed najtežjih do sedaj.

Ko je Grega v soboto sredi smučarije nad Pokljuko prebral Samov sms: “Jutri Triglav,” sem še kolebal. V nadaljevanju ture pa sem iskal čim večje strmine in preizkušal, če še znam narediti suveren zavoj v veliki naklonini. Na koncu sem se odločil, da grem zraven. “Če bo prestrmo, bom šel pa peš,” sem si rekel.

Cesta v Krmo ni splužena. Tako smo bili prisiljeni parkirati že v Kurji vasi in že tako dolg dostop se je še malo podaljšal. Zjutraj sem se počutil dovolj močnega, Samo pa je držal dober tempo. A pod Kredarico sem se že spraševal, zakaj sem moral včeraj po presmučanem Viševniku, Toscu in Ablanci riniti še čez Krašce na Plesišče. Kljub vsemu sem zbral še dovolj energije, da sem se na »ledeniku« postavil prvi v vrsto in zagazil proti Veselemu toboganu ter do vrha obdržal vodilno mesto.

Snega je toliko, da od Aljaževega stolpa ven gleda samo zastavica. Med kratko pavzo smo na vrhu spili še pivo, da so se nam noge kasneje malo manj tresle.

Za spust vrstnega reda nismo menjali, le smer gibanja smo obrnili. Tako se je Samo spustil prvi, »očistil« smer in nama z Gregom olajšal delo. Na severnem grebenu je bil sneg suh, mestoma skorjast. V smeri je sonce že naredilo svoje, a južni sneg je pod težo smuči še kar dobro držal (po tem, ko je Samo odstranil zgornjih nekaj centimetrov) in težko bi si predstavljal boljšo podlago. Spodnji del je bil že v senci in skorjast.

Glede na to, da je sonce že precej močno, sneg pa temu primerno na določenih pobočjih spreminja svojo strukturo, mi je v oko padel firbec, ki je z grebena opazoval naš spust in stal skoraj na koncu par metrske opasti. No, lahko se mu zavalim, da se mi po pogledu na njega, flanka pod mano sploh ni zdela več tako grozna.

Slike najdete tukaj.

Zanima me, če je že kdo smučal linijo (na sliki) iz Begunjske Vrtače, ker ne najdem nobenih opisov. Zgoraj smo smučali po grebenu, nato po flanki med skalami. Sledil je še najbolj strm del, ki se spusti proti Šantancu. Naklonina smeri je med 45 in 55. Težavnost ocenjujemo tam nekje IV+, S5. Smučali: Jure, Samo in Marko.

Že vnaprej hvala za informacije.

lp, Marko

Jutri 20.3.2014 bo ferajn ponovno v Medotu. Tokrat bodo v kulturnem domu menjali električne omarice.
Se vidimo!

7.-10.3.2014
Villgratental? Innervillgraten? Verjetno ti kraji res marsikateremu niso znani. Villgratental je ena mala skrita dolinica na vzhodnem Tirolskem, kjer so stare kmetije razmetane visoko po strmih pobočjih, po katerih se trava še vedno ročno kosi, kjer imaš občutek, da je čas zastal tam nekje pred petdesetimi leti. In pravijo, da je to raj turne smuke. V petek 7.3. smo se skupinica Vertikalcev, Matej, Anže, Jurij, Andrej in jaz pripeljali v to dolinico, da preverimo te govorice. Za vikend so se nam pridružili še trije primorci, Rok, Aljoša in Dejan. Vremenska napoved je bila taka, da si boljše ne bi mogli želeti – sami sončki naslednjih za naslednjih par dni. Nevarnost plazov 1-2. In po vrhovih še cca. 3 metri snega.

V naslednjih štirih dneh smo obredli 4 vrhove. Za uvodno turo smo si izbrali Kreuzspitze (2624m), razgledna gora nad celotno dolino in okoliškim gorovjem. Že po nekaj metrih bi lahko vriskal od veselja, sonce, sneg in v kratkih rokavih do vrha, ter enkratna smuka po spomladanskem snegu za dol. In krst Mateja na turnih dilah. Nadaljevanje nič kaj slabše. Na Rotes Kinkele (2763m) smo se potegnili preko čudovito zasnežene planine Kamelisenalm, sam vrh pa nam je pokazal še lepše razglede na okoliško gorovje, od Triglava in Mangrta, Dolomitov, Großglocknerja in do navidez neštetih tritisočakov Tirolske. Das große Degenhorn (2946m) je naš trud dobrih pet ur trajajočega vzpona poplačal z več kot 1000m metrov spusta po čudovitem maslenem spomladanskem snegu. Da o neuspešnem iskanju oblakov na nebu na vrhu niti ne govorim… Zadnja turca nas je popeljala na sosednji Geißhörndl (2615m), še nekaj pršiča za slovo.

Povzetek teh 4ih dni?! Neuspešno iskanje oblačkov na nebu, slabih 5000 višinskih metrov na soncu in snegu, perfektna spomladanska smuka in poplačan trud za vsak korak, ko se ti na vrhu nariše nasmeh do ušes. Sicer pa fotke itak vse pokažejo… Še se vrnemo, ta dolina ima še veliko krasnih turc za ponuditi. Družba, hvala Vam za te lepe dni!

Slikce najdete kot vedno v galeriji.

Medtem ko se je Branka ob petih ravno vkrcala na avion v Istambulu, je v moji kuhinji že dišalo po planinskem čaju. Naredim ovinek čez Brnik in kmalu sopihava v klanec.

Vremenu primerno je v Zelenici naroda več, kot na Šmarni na tahmašno nedeljo, ampak v Y ni gneče. Nad grapo je velika opast, ki čaka na prevoz v dolino, zato previdno. Na vrhu natakneva dilce in po Šentancu smuk v dolino.

Če, z izjemo približnega vrisa, o smeri ne najdeš pravih podatkov, če nikjer ne dobiš skice, opisa ali vsaj digitalne sledi, ki priča o tem, da je zadevo nekdo pred kratkim že zlezel, potem je ta smer zagotovo na seznamu Matjaževih plezalnih želja. Tokrat je v svoje želje vključil še mene in Marjana in v sredo zvečer smo se skupaj odpravili v zimsko sobo v Vratih.

V smer smo vstopili naslednji dan okoli 5. ure. S prvimi 300 metri grape smo opravili hitro, saj je precej položna, dobro zalita in tudi sneg je bil odličen. Ko se grapa izteče, smo prečili proti desni in naleteli na prve bolj strme odseke. Vseeno so bili pogoji ves čas odlični, tako da se nismo varovali. Napredovali smo zelo hitro in med iskanjem prehodov vztrajno dobivali na višini.

Kakšnih 200m pod robom stene, malo nad mestom, kjer smo najverjetneje zgrešili izstopno polico iz smeri pa so se pogoji precej spremenili. Na mestih, kjer v steno posveti sonce, je sneg popustil, cepini niso držali in potrebno je bilo malo iznajdlivosti, izkopavanje skale in zatikanje cepinov. Za naslednja dva zahtevna raztežaja smo se navezali, potem pa, ponovno na boljšem snegu, razvezali, iskali pot iz stene, naposled pa ujeli pravi žleb in izstopili na območju Bambergove poti. Za smer smo potrebovali dobrih 6 ur.

Sestopili smo čez Plemenice in bil je dolg, mučen sestop. Kmalu je bil namreč sneg povsem razmočen, temperature zelo visoke in na izpostavljenih mestih smo se bili zaradi lavinske nevarnosti večkrat prisiljeni varovati. Medtem ko je s Pihavca in Kanjavca neprestano bobnelo, smo počasi napredovali proti Luknji, bogatejši za polno doživeto alpinistično izkušnjo.

Več slik TUKAJ.

Matjažev vris našega gibanja

Po dolgem čakanju na prave razmere, se je konec tedna vreme končno usmililo nestrpnih alpinistov. Želel sem si skočit nad Okrešelj in Marjan je bil prvi, ki je zagrabil ponujeno. Pridruži se še Tedi in tako smo v soboto zjutraj lahko v troje preklinjali verigo, ki je zapirala cesto nad Domom planincev.

Vstopili smo ob 9h in po odličnem snegu nenavezani priplezali do kamina, kjer se je zgodba o škripavcu za nekaj časa končala. Kamin zalit z nepredelanim, napihanim snegom, je bil zadosten razlog, da smo se navezali.

V nadaljevanju smeri smo imeli vsega – od odličnih razmer, trdega snega, ledu, do napihanega, nesprijetega snega in zatikanja cepinov. Razmere na splošno so zelo dobre, niso pa idealne, zato ne vstopaj, če pričakuješ, da boš celo smer popikal.

Glede na dolžino smeri, smo za smer porabili kar veliko časa, blizu 7 ur, čemur so botrovale menjave v vodstvu, nihče si namreč ni želel odreči svoji tretjini smeri, svoje pa so dodale tudi na trenutke slabe možnosti za nameščanje varoval oz. izdelavo sidrišč. Izplezali smo navdušeni nad smerjo in nasmejani sestopili čez Turski žleb nazaj na Okrešelj. Tam smo nazdravili, veseli, da smo zimi odtrgali čudovit dan.

Več slik najdete  v galeriji.

Omenil, bi samo nekaj informacij, ki so se meni zdele zanimive.  Primerjava nove generacije žoln, seveda ni prikazala nekaj strašnih sprememb. Razlika je predvsem o stabilnosti signala, sicer je domet prvega signala nekaj metrov krajši, vendar je stalen. Druga stvar je označevanje  z zastavico, tipko sedaj samo pritisneš in dela, ni je potrebno več držati. Sicer je bilo omenjeno, da so vsi deli žolne popolnoma novi, nevem koliko je to v pomoč nam uporabnikom, vendar so očitno zamenjali celoten sistem. Filozofija razvoja je torej izpiliti obstoječe funkcije.

Glede na to, da se je letos na klubu testiralo, kupovalo in veliko pogovarjalo o lavinskih nahrbtnikih, smo imeli tu možnost spoznati, še zadnji sistem. Pa seveda je ¨ful kul¨, ker ga lahko sprožiš.

Po primerjavi nahrbtnika je primerljiv s Salewinim, Mamutovim, katera dva sta bila po moji oceni še najbolj primerna. Testirali smo 24L, kateri ima dovolj glavnega prostora, dobro hrbtišče, nekaj uporabnih žepov, zanke za cepine, mrežica za čelado… Seveda je cena in teža tudi primerljiva, gibala naj bi se tam okrog 800eur in tehta 3,4kg

Sistem pa deluje na baterijo in ventilator (Jet force). Balon se napihne hitro in ima 200L, kot lahko vidite na spodnjem filmčku.