Če sonce ne pride do nas, bomo šli pa mi po njega! Tako sva se, v stilu Mohameda in gore, v soboto zgodaj zjutraj z Marjanom odpravila proti Cervini.

Prvi dan sva s polnima nahrbtnikoma prilomastila do bivaka, kjer začuda ni bilo nobene gneče. Zaradi večje količine snega v vršnem delu, imajo letos lokalni vodniki menda bolj malo dela. Idealno vreme, Matterhorn in malo ljudi? Resno, ali snemate kakšen film?

Naslednji dan sva štartala ob 3:15, v spodnjem delu iskala prehode, a ves čas tekoče plezala. Vreme je bilo fantastično, razmere prav tako. Snega je sicer kar precej, vendar super kvalitete. Pod vršnim grebenom sva srečala navezo, ki je startala pred nama in obračala, sicer do vrha nisva srečala žive duše.

Na vrh sva priplezala okoli 9.ure, kar lep čas uživala v razgledih, si privoščila zasluženo pivo in se odpravila nazaj na bivak. Med vzponom vrvi nisva potrebovala, sva si pa s spusti olajšala sestop. Uporabljala sva 50m enojno vrv. Nazaj grede sva srečala še nekaj navez, od katerih je večina zaradi različnih (subjektivnih) razlogov obračala.

Na turi naju je ves čas spremljal tudi tretji član naveze, moj glavobol, ki je dokončno izginil med sestopom nekje na travniških vesinah nad Cervinio. Za popoln užitek v turi bi verjetno potreboval aklimatizacijo na katerem od bližnjih vrhov, ampak kaj, ko so dnevi dopusta tako dragoceni, ciljev pa še veliko, veliko.

Slike so v galeriji.