Nekajdnevno mrzlo vreme in informacije od T. Cudra, ki je splezal ta slap tekom tedna,  naju je z Jacquesom pripeljalo pod Damokleja. Mislila sva, da bova sama, zato sva ga izbrala za najin današnji cilj. Čista iluzija, v slapu nas je bilo 6 navez, midva pa predzadnja. Dostop s smučkami je priporočljiv, ne glede na sestop, kjer  te v zgornjem delu zaradi pomanjkanja snega čakajo nadležne kamnite mine. V slap sva vstopila šele ob poldnevu. Slap je solidno narejen, vendar je ledu bistveno manj, kot ga je videti na fotografiji, ki jo je objavil Jaka v zadnjem klubskem prispevku na spletni strani pred leti.

Plezanje je bilo tekoče in uživajoče. »Tuširanja« je bilo malo, razen v zadnjem raztežaju, kjer ga je bilo res preveč. Naveza, ki je plezala pred nama, se je mimo naju spuščala totalno premočena. Zaradi tega in tudi časovne stiske se odločiva za sestop. Jacques je v ledu suveren, saj je v zadnji sezonah opravil veliko dobrih vzponov. Jaz sem bil po treh letih ledne abstinence pred prvo navpično vertikalo  malo negotov. Že po nekaj splezanih metrih je trema minila. Navkljub utrujenosti je ostalo zadovoljstvo po opravljenem vzponu in čudovito preživetem dnevu v hribih.

Tonček

1 komentar na “DAMOKLEJEV MEČ”