Tradicionalna nočna pleža po ledenem smrklju se spet zgodi. Odprem dnevnik vzponov in počasi štejem: v mrzli Krnici, v Drugem slapu v Prednji glavi … dvanajstkrat. Dvanajst srečanj z istim ledom vendar zmeraj malo drugače.

Solo.

Kot prvi.

Kot drugi.

Po operaciji.

Bolan.

Smrk je letos lepo narejen, očitno dobro obiskan – v prvem raztežaju so skoraj že štenge. Včeraj je bila inverzija izrazita: spodaj mraz, zgoraj toplota, led pa že govori, se mehča, teče in  diha.

Spodaj prilagam fotografije skozi čas.

Ker led ni nikoli isti.In tudi mi ne.

P.S: Nočno solo plezanje in nočno plezanje nasploh ostaja osebna odločitev in ga ne priporočam manj izkušenim.