V petek popoldne, takoj po fizioterapiji mojega razštelanega vratu, pokličem Majo naj prestavi vse obveznosti za ta dan in malo kasneje se že peljeva na Jezersko izkoristit morda zadnje razmere pred grozečo odjugo.

Čelke sva prižgala že na dostopu in mimo vstopa Vikijeva sveče prišla pod slap. Glede na vse, kar sva v zadnjih dneh prebrala o “mokrem slapu z malo ledu”, sva bila presenečena nad dobrimi razmerami. Stuširala se nisva, z izjemo nekaj metrov delikatnega plezanja v prvem cugu, je slap povsem solidno narejen.

Sinjega sva popikala v dobrih dveh urah in po sledeh predhodnikov sestopila po novi ferati, ki je kar strma za sestop z derezami.

Fizioterapija ni pomagala. Danes vrat spet boli. Mogoče tistega meseca predpisanega počitka ne bi smel skrčiti na uro in pol. Ampak vrat lahko zdravim še celo življenje (če bo šlo tako naprej, ga tudi bom), slapovi se pa morda naredijo samo za nekaj dni na leto.

Še slika nočnega vzpona – KLIK!!!