Ker sem mahnjen na štiritisočake, sem se v četrtek, 23. 6., z AO Kranj podal na še eno avanturo v Vališke Alpe.

S Kranja smo štartali kot predvideno ob 23:00 in se z avtobusom odpeljali v Švico. Tam smo se malo zgubljali po Mattertalu, dokler nismo našli majhne vasice z imenom Randa. Medtem, ko se je šofer pošteno matral parkirati ogromen avtobus, so nam gorjanom oči strmele v vzhodno pobočje mogočnega Weisshorna, čigar seraki so nenehno bobneli čez steno.

Nadeli smo si gojzarje in težke nahrbtnike in začeli hoditi navkreber do koče. Po dobrih 2h hoda se je na jugu izza Zinalrothorna le prikazal vrh Matterhorna, ki smo ga pred dobrim mesecem obsedeno fotografirali z italijanske strani. Še ene 2h smo se cmarili na soncu, dokler nismo na razbitih kosih gnajsa zagledali koče Domhütte (2940 mnv).

Razgled s koče je res nebeški, vendar so nas, žejne piva, švicarske cene pijače kaj kmalu prizemljile nazaj na tla. 6,50 CFH za piksno piva … pa niti 5% alkohola … pffff … sam smo ga vseeno pili 😀 😀

Med čakanjem na večerjo sem spregovoril par besed z očetom oskrbnika, ki me je vprašal, s kje smo. Ko sem mu povedal, da smo Slovenci, me je začuden vprašal, če nimamo doma hribov, da hodimo tako daleč se mučit nosit težke nahrbtnike v klanc. Ko sem mu razložil, da se pri nas hribi končajo, kjer se pri njih začnejo, mi je hudomušno namignil, da jih moramo napihniti. Švicarji … Medtem je ‘vodja puta’, Miha Marenče, skoval plan za vzpon na Dom naslednji dan.

Padla je komanda: ob 2:00 zajtrk, ob 3:00 marš. In smo šli spat.

Zjutraj nas je po ‘nočnem prigrizku’ presenetil veter, nato dež in na koncu še strele. Nevihta.

Plan B. “Danes naredimo tečaj. Druščina, se vidmo ob sedmih!”, je rekel Marenče in nas s polnimi trebuhi kruha, brusnične marmelade in instant kave poslal nazaj spat na pograde.

7:00. Ponovi vajo, a tokrat brez kruha in marmelade. 10 nas je šlo skupaj s štriki in inštruktorji opravljat ledeniški tečaj na ledenik Festigletscher, ostali pa so se povzpeli na bližnji tritisočak Hohgwächte, 3740 mnv. Po koncu tečaja so inštruktorji na istem mestu zakopali 5 štrikov in zaklad označili s sondo, kar nam je naslednji dan prišparalo še kako potrebnih kalorij. Kaj hitro smo se z ledenika pobrali v kočo, saj nam vreme v soboto ni bilo usojeno.

15 min pred prihodom v kočo me je pošteno stuširalo. Jeba … kje do naslednjega dne posušiti vse premočene cunje in opremo, ko pa v tej celi prenovljeni koči ni nobenega grelnega telesa. Švicarji … K sreči se je kmalu zjasnilo in začelo pihati, tako da sem oz. smo mokre cunje razobesili po ograji pred kočo.

Po večerji smo se posvetovali z oskrbnikom koče, lokalnim gorskim vodnikom, ki je nam ‘Yugovičem’ v danih razmerah dal dobesedno 0% šans, da zlezemo na vrh Doma. “Pa poglejte, kakšne so temperature. Sneg je še čisto zimski. Letos ga še ni bilo junaka, ki bi stal na vrhu.” Nekako tak bi bil prevod njegovega podcenjevanja. Oh, še kako se je zmotil … Sicer ne o snegu, ta je bil res grozen.

V nedeljo smo se zbudili pol ure prej, torej ob 1:30 in bili do 2:30 polni kruha, marmelade, pomarančnega soka, instant kave in mleka, pripravljeni za vzpon na Dom. Ocvirkov v Švici ne poznajo. 😛

Stopinje, ki smo jih prejšnji dan naredili po ledeniku, so nas, do mesta zakopanih štrikov, pohitrile za dobrih 15 min. Ko sem se še na pol matast ozrl v nebo sem videl zvezde in crkajočo luno. Glej ga ti zlomka, sej nam zna še ratat! Kranjski ‘stroji’ so nato do zore gazili naprej vse do stene pod Festijochom, 3723 mnv. 3 najbolj izkušeni alpinisti so se lotili plezat teh 120 m mešanega terena in kaj kmalu ugotovili, da je to za nas ostale pretežko. Nekaj jih je na tem mestu obupalo, drugi pa smo ubrali najbolj smiselno pot: kakšnih 250 m naravnost gor po približno 55° zahodni flanki do nadmorske višine 4000 m, kjer se začne znameniti domov severozahodni greben z imenom Festigrat. Razgled je bil fenomenalen. Na hitro smo spili par požirkov čaja, vase stlačili, kolikor je želodec dovolil in z vztrajnim korakom šli vrhu naproti. (Ves ta čas se mi je, nevem zakaj, po glavi rolal komad ‘Jolene’ ameriške country pevke Dolly Parton.)

Čez kakšnih 100 višincev je nekaterim konkretno ponagajala višina in par bolj izkušenih kranjčanov jih je požrtvovalno in brez pomislekov varno odpeljalo nazaj do koče. Kapo dol!!!! Bravo fantje!!!!

Komur pa je ostalo še par atomov energije, mu je bil čez debeeeeeeelo uro ves trud poplačan.

Med 9:00 in 10:00 se nas je preostalih 15 od 35 povzpelo na 4545 mnv. Vrh! Kakšen razgled, kakšen feeling. WAW!

Klasičen sestop sicer poteka po normalki čez severno pobočje, vendar smo se, zaradi objektivnih nevarnosti v teh razmerah, odločili za sestop po Festigratu (tudi to nam je oskrbnik močno odsvetoval). Čez najbolj težaven del, poledenel skok težavnosti II+, so fanjte napeljali vrv za abseil. Razen tega, je sestop do koče je potekal brez večjih problemov.

Po začudenju vseh, je postala skorja zahodne flanke, zaradi višje temperature ozračja, pri sestopu trša in nam s tem precej olajšala sestop čez tistih 250 m 55° snežišča. Ledenik pa je postal okrog poldneva precej odjužen in se je konkretno udiral pod nogami, vendar ni nobenega od nas požrl.

Ko smo prišli do koče, je oskrbnik pojedel svoje besede in vsakemu od nas dal roko in čestital za uspešen vzpon v teh razmerah. Enako so nam čestitali tudi njegova žena, oče in kuharica. Na koncu so nas pogostili še z domačim višnjevcem (vsaj tko je pisalo na nalepki), ki je imel bolj okus po razkužilu, kot po višnjah.

Vsak smo spili eno pivo, pojedli preostanek hrane, spakirali svoje stvari in okrog 15:00 zapustili kočo in se napotili na doooooooolgo pot v Rando (1406 mnv).

Matematika: 4545 – 1406 = 3139 mnv. Toliko višincev sestopa v 1 dnevu … naslednji dan pa ob 8:00 na šiht. Jeba … Ampak je blo vredno vsake kapljice švica … v Švici.

P.S.: Fotografiji št. 2 in 4: Marko Šink; fotografija št 3: Bine Žaloher; fotografija št. 5: Staša Destovnik (pot sem vrisal sam).