V četrtek sva šla s Klavžar Mihcem (AO Idrija) poravnat stare pufe in čez Amfiteater splezat na Široko peč. Že v sredo zvečer sva šla na bivak za Akom, kjer sva spoznala gostoljubna Radovljičana, ki sta pred tem že toplo zakurila. Naslednji dan sva startala še pred 7.uro, na poti do Amfiteatra splezala čez zagozden balvan, slap z zelo trdim ledom, kopen 30 metrski zadnji skok in že sva bila obdana s pobeljenim obzidjem.

Sledila je najprej strma, zasnežena rampa v desno, spust v kuloar, v tanek led oblečene plate, greben … in izjemni razgledi na vrhu. Še eden tistih dni, ko si hvaležen, da ti je dano to, kar je mnogim nedosegljivo … ali pa preprosto nerazumljivo.

Včasih sem iskreno vesel, da je alpinizem (velik) del mojega življenja. Tam zgoraj vse skupaj dobi smisel in potem je tudi življenje v tem direndaju, ki smo si ga naredili v dolini nekako – lepše.

P.s.: Tudi tokrat je Mihec posnel kratek filmček o vzponu 🙂