V začetku tedna smo se s Tedijem in Matijo menili za plezarijo. Ker so nekatere severne stene še vedno logistični zaplet in bi bilo morda bolje pakirati smuči kot plezalke, smo debatirali o preostalih treh orientacijah sten.  Temperature v tem tednu so nas pripeljale do senčne rešitve, ki jo ponuja Vežica v dopoldanskih urah. Črnolaske ni plezal še nihče od nas, opisi predhodnikov in seveda avtorja smeri obetajo začinjeno petico. Tako smo se včeraj zarana odpravili pod Vežico.

Po turističnem ogledu groba padlega pilota v Kamniški Beli, smo se vrnili na stezo proti Vežici, kjer so se v stilu zadnjega leta in pol lepo v koloni razvrstile naveze v GG-ju. Ena naveza se je odločila za podaljšanje dostopa in osamo v smeri SV raz, mi pa smo skrenili po značilni polici v desno po Frančkovi Črnolaski.

Polica je sprva sprehod, ki mu z vsakim metrom težavnost narašča. Prekinjata jo dve strmejši zajedi s počjo, najtežji pa je nemara prehod rahlo navzdol in v desno pod streho. Sledi morda najlepši raztežaj s prehodom v levo in strmo navzgor. Zajeda in kaminček ter prestop okrog zoba v desno nas v dveh raztežajih pripeljeta na vrh smeri. Po 7-minutnem borbanju z rušjem smo našli sidrišče za spust in bili v 4-ih 60-metrskih spustih pod steno na vstopu Akademske.

Kot so ugotovili že mnogoteri predhodniki je smer izredno lepa, v odprti, strmi  steni in kompaktni kamenini ter lahki orientaciji. Smer je kar lično nabita, a so klini in kak metulj vseeno potrebni.  Vseskozi nas je veselilo in hkrati malce čudilo dejstvo, da se je v Geršak-Grčar drenjalo 6 navez, ostale smeri pa so samevale. No, mi smo Črnolasko le peljali na randi. Ali je ona nas?

Severozahodna stena Vežice

Izrazita Črnolaskina polica

Tedi v zadnjem delu prečnice

Mimo strehe

V vodstvu je plezal Tadej, ker je Canon rekel zbogom je fotkal Matija, uživali smo pa vsi trije 😀