Dolomiti – Brenta
Dolomiti so vsako leto na seznamu letnih dopustov, če se le da. Včasih sicer samo za podaljšan vikend, če pa je dobro leto, tako kot letošnje, pa za teden ali dva. Nikoli se jih ne naveličam. Vedno znova se rad vračam na lokacije, ki so me navdušile že v prejšnjih letih, če pa odkrijem še kakšno novo področje, sem pa sploh zadovoljen. Tako se je letos ponudila priložnost za obisk Brente. AO TAM je razpisal tabor in z veseljem sem se jim pridružil. Na koncu je bila udeležba zaradi različnih razlogov bolj okrnjena, kvaliteta družbe pa zaradi tega nič slabša. Špela, Marjeta, Matej in moja malenkost smo sestavljali bolj ali manj zagnane naveze.
Ker sta imeli punci čas samo do ponedeljka, smo prve tri dni plezali v bližnjih stenah v okolici Cortine in Falzarega. Prvi dan v plezališču Landro, naslednja dva dni pa v stenah Col de Bois, Cinque Torri in Laguzoi Piccolo. O plezalnih manevrih v kaminih Via Alvere je že Špela nekaj napisala, v ponedeljek pa sva se navduševala nad razčlenjenostjo skale v Via Ardizzon.
Špela in Marjeta sta se v ponedeljek vrnili domov, z Matejem pa sva se odpeljala do San Lorenza, kjer je izhodišče za Val d’Ambiez v skupini Brenta. Odločila sva se, da preostanek tedna preživiva na eni lokaciji, da ne izgubljava več časa za premike in spakirala nahrbtnike za pet dni. Ker v hoji po dolgi strmi betonski cesti s takšnimi prasicami na hrbtu nisva videla pretiranega užitka, sva si dostop skrajšala s taksi džipom, kar je sicer kar praksa v teh koncih.
Prvi dan sva splezala smer Armani v steni Cima Susat in smer Pfleger-Schmitt v steni Cima d’Agola, obakrat sva sestopila po ferati Castiglioni. Naslednji dan sva plezala v kraljici doline – Cima d’Ambiez, smer Linea Nera. Vrhunsko plezanje v strmi steni.
Raziskovanje doline sva nadaljevala in tretji dan dostopila pod JV steber Cime Tosa, kjer je še nekaj ostankov ledenika, se prekobacala mimo krajne zevi in vstopila v smer Alfonzo Zanetti, edino znano smer v steni. Po dveh raztežajih sva zavila desno in nadaljevala v iskanju najboljših prehodov proti vrhu. Za sestop s Cime Tosa je potrebno malce več smisla pri iskanju prehodov, ko pa enkrat prideš na pot, te ta elegantno pripelje nazaj na izhodišče.
Na koči sva se pozanimala o liniji, ki sva jo plezala, pa niso imeli nobenih podatkov. Menda stena ni preveč priljubljena. Zadnji znani vzpon v steni je oskrbnik zabeležil pred tremi leti. Verjetno zaradi slabše kakovosti skale v srednjem delu, ki sva jo midva precej zvito pregoljufala s prečenjem po polici v desno, do kamina, nato pa po poči 5 m navzgor do naslednje police, 10 m nazaj proti levi in navzgor v kot, do previsnega kamina s krasno razčlenjeno in kvalitetno skalo. No, neka elegantna linija ravno ni, je bila pa dobra avantura.
Za zadnji dan sva si izbrala nekaj krajšega, a nič manj slajšega. Smer Silvio Chini v Torre d’Ambiez ponuja strmo plezanje v dokaj dobro razčlenjeni skali. Ne vem, če je bila to posledica utrujenosti preteklega tedna, plohe sredi smeri ali grmenja med žimarjenjem po zataknjeni vrvi na sestopu, ampak obema se je zdelo, da naju je smer prelisičila tako s težavnostjo kot z dolžino, ki jo navaja vodniček. No, iz tistega grmenja potem k sreči ni bilo nič resnega. Zapel sem si tisto znano: “Čau sonček, kot si hodil do zdaj, sem se že vprašal, če te ne bo več nazaj …”
Z zadovoljstvom sva se silila še z zadnjimi konzervami in spakirala opremo za odhod v dolino. Sestopila sva peš (brez taksija), za kar nama je bila hvaležna denarnica, malo manj pa kolena. Sva si pa za nagrado privoščila osvežujočo kopel v tolmunih potoka, ki teče po dolini – neprecenljivo.
P. S. Ko tole pišem komaj dober teden dni kasneje, nedaleč stran od prestolnice evropskega alpinizma na improviziranem ležišču svojega avtomobila, s svojo boljšo polovico na drugi strani, pomislim: sej mi pa ni tko hudo… 🙂
LP, Marjan