Dolomiti

Pretekli teden sva se z Nejcem udeležila tabora KA v Dolomitih. Vreme nas je končno uslišalo in nas nagradilo s čudovitim tednom.

S pisano druščino poznanih in novih obrazov, pod vodstvom Andreja Grmovška in Tjaše Jelovčan, smo se dobili v kampu v Colfoscu.

Prvo smer sva z Nejcem plezala skupaj. Odločila sva se za steno, ki smo jo ves čas gledali iz kampa:  smer Solarium v Sas Ciampacu. Odlično skalo krasijo naravni prehodi in dobra možnost varovanja. Nabiti so štanti, vmesno varovanje pa urediš s premičnimi varovali. Kljub južni steni, je smer bolj Knajpanje, kot Solarium… v senci se treseš, na soncu bi pa še kožo slekel.

Vremenska napoved je obetala velike stene, zato smo v torek počivali in jedli. Zvečer smo se zapeljali pod Marmolado in prespali na koči Falier. Večeren pristop do koče pod steno je zame vedno čaroben.

Skozi meglice smo si ogledali vstop v smer, navili budilko in šli spat. Velika pričakovanja tudi tokrat niso dala spati in že smo v soju čelnih svetilk rinili pod smer.

S Petrom Hrovatom iz Rašice sva si izbrala smer Schwalbenschwanz. Vstopi skupaj s smerjo Don Kihot, ki sta jo plezala Nejc in Žiga. Po treh lahkih skupnih cugih smo si zaželeli srečo in zavili vsak v svojo smer. Po nekaj lepih zajedah in kaminih sva s Petrom prišla pod veliko streho. Ni mi jasno, kaj so si prvi plezalci mislili, ko so stali spodaj. Jih je naraven prehod skozi preduh razveselil ali jim ukradel težko tehničarjenje? Midva sva preduh pričakovala, zato sva že dva dni prej jedla samo enkrat na dan in še to samo bučke, ki so jih babice iz cele Slovenije zvozile v Ljubljano.

Kljub temu sem morala s pasu skozi luknjo najprej zmetati vso robo, šele nato sem se lahko rodila skozi. Od preduha do velike police, ki deli steno na dva dela, plezaš še dva raztežaja v lahkem svetu.

Pogled na gornji del obeta težjo polovico smeri. Sprva je smer očitna, nato pa zaplezaš v plato velikosti fuzbalplaca. Varovanje je slabše, marsikje te čaka runout v sicer dobri skali.

Še dobro, da nama je Tanja dala nasvet… »veš, v teh platah v Marmoladi moraš včasih kar zarinit«. Orientacija postane zahtevnejša. Za uspešno iskanje prehodov, je potreben dober vris smeri. Midva sva plezala originalno, desno varianto. Ključ smeri je plata z oceno V+, kjer je treba kar globoko vdihniti in iti. Izstopni del smeri je Ata Kamin Dolomitov… 5 cugov kamina.

S Petrom sva izstopila, ko je sonce že zahajalo. Od veselja sva malo kričala na vrhu, nato pa abzajlala na ledenik in sestopila na sedlo Fedaia, kjer sta naju že čakala Nejc in Žiga.

Po dnevu počitka smo se v petek zjutraj odpeljali prek sedla Falzarego proti Cortini. Plezali smo v Col de Boisu. S Florjanom iz kamniškega odseka sva plezala Alvero. Smer s kratkim dostopom in sestopom, z vrhunsko skalo, dobro nabitim detajlom… skratka, za prste obliznit.

V soboto sva se na štrik zopet navezala z Nejcem. Izbrala sva hrib na nasprotni strani doline kot prvi dan, čisto malo nad kampom. Izrazit stolp Exnerturm je s sosednjo goro povezan z visečim mostom, zato ga oblegajo trume napaljenih feratarjev. Najina smer Zwei Generationen je potekala na drugi strani, zato o množici ne duha ne sluha. Smer poteka v krušljivi skali, ki je bila v spodnjem delu zaradi nočnih padavin še blatna. Ni uživaška, sva pa pribrcala čez.

Ob večerih smo se menili o svojih preplezanih smereh, izkušenejši pa so nas navdihovali z idejami kam vse je za iti. Plezalnim zgodbam ni bilo konca, večkrat pa je nanesla debata na aktualno temo vrtanja svedrov v hribih. Zavzemam konzervativno stališče in nasprotujem vrtanju svedrov v klasične smeri. Če bi na primer v Marmoladine plate zavrtali svedre, ki so včasih edino možno varovanje, bi ubili ves čar iskanja prehodov. Poleg tega ne bi bilo iziva, ker runouta ne bi bilo več. Če pogledamo iz ene strani, bi to res pomenilo večjo varnost, z druge strani bi pa navidezna varnost zagotovo pritegnila večje število ljudi, ki bi si upali v smer. Bojim se, da bi svedranje pomenilo razvrednotenje sten, gorski reševalci pa bi imeli več dela ali z obnemoglimi ali z v slabem vremenu ujetimi ali na sestopu izgubljenimi plezalci.

Menim, da je meja smotrnosti precej pred tem, da storimo vse, kar se trenutno da. Res je, da en sveder v prvem štantu Luciferja poveča varnost… ampak en sveder tu, pa en tam… pa ena navrtana klasika tu, druga tam… samo za varnost, nič drugega. Kje je meja med malo in še malo več? Po mojem je ni, je pa meja med vrtati in ne vrtati jasna. Če so mojstri v podkovanih gojzerjih zlezli klasike, jih lahko tudi mi z vso moderno in lahko robo. Vsa čast pa modernim mojstrom, ki nove smeri rišejo v do sedaj nepreplezane probleme in za svojo varnost in varnost ponavljalcev skrbijo s sprotnim vrtanjem.

Hvala vodjema tabora za organizacijo in Tanji za pomoč pri izbiri smeri ter vse ostale pametne nasvete, ki so med plezanjem marsikdaj prišli prav.

Pejte plezat!

Odgovori

Vremenska napoved