Konec marca do začetka aprila smo se člani alpinističnega kluba podali na sever Evrope – na čarobno, surovo in vetrovno Islandijo. Naš cilj: en teden turnega smučanja v divjini med fjordi severno od Dalvíka. In kot se za pravo ekspedicijo spodobi, se je vse začelo že precej prej – s skrbnim načrtovanjem. Prva avantura je bila iskanje najcenejših letalskih kart, ki ne vključujejo postanka na Grenlandiji, sledil pa je še logistični podvig – kako spraviti 13 ljudi in tono opreme 500 km proti severu.

Rešitev: dva kombija, optimizem in molitev, da bosta kombija zdržala.

Na poti nismo pozabili na nujne zaloge – »nekaj«  alkohola iz letališča, »nekaj« iz islandske alkoholne trgovine Vinbuđin, hrana pa iz nizkocenovnih trgovin, ki jih krasi logotip pujska. Na parkirišču pred trgovino v Reykjaviku smo našemu predsedniku kluba pripravili rojstnodnevno presenečenje, kot se spodobi – s torto, svečkami in smehom.

Po dolgi poti sta nas pričakali dve idilični leseni hiški tik ob morju, ki sta postale naš dom za naslednjih nekaj dni. Že naslednji dan smo zagrizli v prve zimske vzpone v okolici Dalvíka, vsak dan pa nas je pot vodila dlje proti severu – v iskanju pršiča in dobrih linij. Snežne razmere so bile sicer skope, a zagnanost ekipe in širina islandske pokrajine sta odtehtali vse. Smučali smo cel teden.

Islandija pa ni ponudila le turnih smukov – raziskovali smo slapove, gejzirje, vroče vrelce, lavino jamo z vrocim izvirom – Grjotagja (Snemalni prizor Ygritte, Game of Thrones, you know nothing Jon Snow), vulkane in naravne terme, kjer te v kopalkah obliva para, okoli pa piha veter, ki te z lahkoto dvigne s tal.

Videli smo tudi severni sij. Medtem ko drugi dan za dnem lovijo severni sij in se vračajo z ledenimi prsti in praznimi spomini, smo ga mi gledali kar dva večera zapored – iz jacuzzija, s pirom v roki 🙂

Obiskali smo tudi mesto Húsavík in tamkajšnji muzej z okostjem kita, ki je bilo tako ogromno, da si dvakrat premislil pred skokom v morje (ja, tudi v morju smo se kopali). Med kulinarične podvige ekspedicije pa sodi pokušina fermentiranega morskega psa – tradicionalne islandske specialitete. Težko opišemo okus… ampak, če si kdaj jedel gumo, ki je 6 mesecev ležala v amonijaku – potem si blizu. Obrazi so govorili več kot besede. Nekateri celo več kot glasne kletvice.

Večere smo preživljali v lokalnem pubu v Dalvíku, vsakič, ko smo naročili pivo, so nas vprašali, od kod smo – kot da bi govorili starodavni jezik izgubljene civilizacije.

Na koncu lahko rečemo samo: Islandijo smo premešali kot pravi avanturisti. Smučali, se smejali, prepotovali pol otoka, jedli eksotične zverine in preživeli. Misija več kot uspešna. Če nas kdo vpraša, če bi šli še enkrat – samo recite kdaj.