S prijateljem Primožem (a.k.a. Gojc) se zadnje leto vidiva približno tako pogosto kot Halleyjev komet.. A glej ga zlomka – ratalo nama je! Načrt: ena lahka, sproščena popoldanska smerca, za dušo in nostalgične debate. Po 17 letih alpinizma človek začne cenit tudi sonček, suhe noge in plezanje brez psihiranja.

Zmeniva se za Pstuh v Mali Mojstrovki, po službi. Dobiva se ob 15:20 na Kranj-Zahod. Sam pridem 10 minut prej (kar je popolnoma netipično zame), Gojc pa 20 minut kasnej (kar je popolnoma netipično za njega). Ko se usedem v avto, pravi:

“Stari, en pir mi je padel po tleh… greva še enega kupit.” Seveda greva.

Ko končno prideva na Vršič, naju najprej pozdravita veter in mraz. Gojc se le nasmehne in izstreli:

“Stari… dolge hlače sm pozabu.”

Ampak nič hudega – to bova midva na hitrco. Vzameva 4 komplete, brez kladiva, ker saj bo to “čist izi”. Smeri sicer ne najdeva takoj – namesto v Pstuh zarineva v neko podrto vertikalo levo od nje. Po gredi se končno priključiva pravi smeri, ampak do takrat sva že zanohtana, kar vsako prijemanje takoj prestavi vsaj za eno oceno višje.

Kljub temu prideva na vrh –  prepihana in nasmejana. Gojc reče:

“Ej stari, sam pir bova pa v dolini pila.”

Plan ostaja. Lavfava dol, čez vratca, kjer zagledam majhnega otroka, ki se joka na strmini, ker se je zaplezal izven poti, oče pod njim panično išče rešitev. Ni časa za razmišljanje – lavfam dol, poba primem in ga herojsko prenesem do očeta. Oba si oddahneta.

Prideva do avta. Tam pa plot twist:

“Ej… nimam ključa.”

Jaz: “Aha.”

On: “Mislim resno.”

Jaz: “Aha.”

Še en tek pod steno, nič. Srečava znova isto družino (ja, Gojc je kondicijska pošast), ampak ključa še vedno ni. Začneva štopat. Ustavi nama Berlingo s portugalskimi tablicami – notri dve punci, govorita slovensko.

Rečeta:

“Ej, midve bi vaju peljali, ampak nimava sedežev…”

Pogled mi uide na dve poročni obleki zadaj. Ravnokar sta se poročili in sta na poročnem potovanju. Ena od njiju predlaga, naj vprašava dva fanta na parkirišču z registracijo KR. Lavfam do njiju – eden ravno govori z vlečno službo, ker jima je crknil avto. Nevermind. Lavfam nazaj. Punci se zasmejeta in rečeta:

“Dej, midve se bova ulegle zadaj na posteljo, vidva pa naprej – naj eden pelje.”

Rešena. Z njuno pomočjo prideva do Kranjske Gore, direktno na avtobusno. In glej ga zlomka – ravno se pripelje avtobus, ki gre proti Ljubljani. Gojca pelje v LJ, mene pa v Naklo. Ko hodim proti avtu po temi, kot kak šolarček po nočni straži, si rečem:

“To so tiste dogodivščine, zaradi katerih se sploh splača živet.”