Tekočega meseca sem se, v družbi različnih soplezalcev, potikal po hribih med Trbižem in Corvaro in plezal nekaj luštnih, sončnih zadevščin v čvrsti kamenini.

Z Andrejem sva plezala neko kombinacijo smeri Ardizzon in Giordano nad Valparolo. V tem, skrajno desnem, delu trapeza se vije kar nekaj smeri, vrvice pa visijo iz ušes dva metra levo in desno ne glede na to kje se znajdeš.

Z Javorškom Sr. sva se znašla nad Viško planino, z namenom preplezat nekaj res lepega, kar je precej primeren opis smeri Weiss v Beljaškem stolpu.

S Špelo in Marjanom smo plezali via Pesamosca v zanimivi severni steni Crete di Pricot.

Z Žakom sva se potikala v Remšendolu in dolgih opremljenih smereh, ki krasijo dolino.

Z Matijo pa sva iskala fino plezarijo v Mali špici nad kočo Corsi in jo tudi našla v klasiki Donda-Rossi-Steffe. Skala v smeri je super, sploh čez strmo pečevje v začetku smeri (ki od daleč zgleda kot črno-siva plošča), v grande kaminu je treba mestoma preveriti, kaj drži in kaj leti.  Na vrhu sva mojstrsko spregledala sidrišče za spust po SV razu in že skoraj pričela s spusti po Zlatem prstanu (ki ima takisto navrtano vršno sidrišče) čez 900-metrsko steno – v Žabnice. K sreči je Matiji kliknilo, da “tole ne bo neki OK”, zato sva skočila nazaj na vrh in 3 m pod možicem “uočila pisto” (kasneje sva jo našla tudi na selfiju z vrha), ki naju je vodila do poti Anite Goitan.

Zdej bo pa menda nehal deževat al kaj?