V soboto sva šla s Tedijem v Špik. Ker sem jaz v Špiku že splezal vse tri ‘Miheličeve klasike’, sva se odločila za precej manj plezano Mariborsko smer. Do Dibonove police sva jo udela, naprej pa sva se zagnala v lepo zajedo in potem praktično ves čas plezala po svoje, sprva po zajedi spodnje slike in naprej po kaminu ter krušljivih ploščah ves čas nekje levo od SZ raza. Glede na to, da sva plezala v eni izmed lepših sten pri nas,  naju je presenetila izredno slaba skala, sploh v strmejših odsekih.

Prvi cug nad polico je bil najlepši v smeri

Od Dibonove police do vršnega, lažjega dela nisva našla sledi predhodnikov, sva pa pod prvim kočljivim raztežajem, kmalu nad polico, našla star in poln ruzak, v njem pa poleg oblačil tudi muzejski fotoaparat, zemljo v vrečki (nekdaj verjetno malica), ključe od stanovanja, orglice, PZS knjižico iz leta 1974… Najverjetneje je šlo za ponesrečen poizkus prvenstvene smeri ali pa zgrešeno ponovitev, ki se je zaključila v krušljivih platah nad polico. Tudi sam priznam, da ob slabi skali, že dolgo časa nisem lezel cuga (ali dveh) s tako posranmi gatami kot v soboto.

Lep prehod iz strme stene

Vseeno sva preživela super dan v resni steni in čudovitem okolju, naslednjič pa ponovno v kakšno preverjeno klasiko, kjer je največja skrb, katerega od številnih klinov boš vpel, da ne bo prehitro zmanjkalo kompletov za pasom 🙂

Nahrbtnik, ki sva ga našla zaprtega in nedotaknjenega

Na koncu še zahvala Andražu, ki naju je pobral v Kranjski gori in zapeljal na izhodišče, ob čemer nama je dostavil tudi mrzlo pivo. Večna čast in slava mu!