Vse skupaj se je začelo kot povsem mirno jutro. Z Marjanom sva sopihala v klanec proti Vežici, se po slabi uri in pol navezala in vstopila v prvi cug. Ko sem na prvem štantu pobiral Marjanov štrik pa se je pod steno začel show: “Ooohooo, lej ga načelnika!” In nazaj čez smer: “Pa kjeee sta podpreceeednika!?!” Medtem sta namreč pod steno prispela tudi Meno in Grega, ki sva jima menda ukradla idejo za smer. No, v zameno sva jima pomokala moker prvi cug.

In tako smo šli do vrha. Malo plezali, v glavnem pa peli, žvižgali in se zmerjali čez steno. Ko smo ravno ugotavljali, da se redko zgodi, da se  v isti smeri znajdejo vodja šole, predsednik in oba podpredsednika (pogrešali smo le navezo blagajnika in zapisnika), se je pod steno sprehodil legenda kluba Tonček. Ob splošnih ovacijah plezalcev je bil dan popoln!

Po spustu po smeri je Marjan ‘friknil’ še prvi cug Lahove – ker ena sedmica na dan je pa res premalo za takega kerlca – in sledil je tek v dolino. Humarjevega 20 minutega rekorda sicer nisva podrla, ampak dala sva vse od sebe.  Ture pa še ni bilo konec. Pri avtu sva morala pospraviti še mrzlo pivo in banane. V tem zaporedju. Ah, težka je ta alpinistična …