Francija malce drugače

Francija niso samo Centralne Alpe, kanjon Verdona, balvani v Fontainebleau …, vzponi se lahko najdejo tudi druga vrste. Npr. kolesarsko obarvani, sicer ne strmi in dolgi, ampak tako številčni, da je to že za rubriko u p…. m….
Tako je bilo:

FLIRT
Kolesarska dirka Pariz-Brest-Pariz (PBP) se je prvič odvila daljnega 1891, kar 12 let pred prvim Tour de Francem. 1.200 km dolga dirka je najstarejša kolesarska prireditev, ki se še danes vedno odvija v rednih intervalih – vsaka štiri leta. V drugi izvedbi PBP so poleg profijev lahko štartali tudi rekreativci. Le tem so 1931 prepovedali start, zato je tu vstopil Audax Club Parisien – ACP, ki od 1934 dalje organizira dirko oz. pravilneje rečeno »randonneursko« preizkušnjo za nas, navadne smrtnike. Leta 1951 je bila izvedena zadnja dirka PBP za profesionalce, od takrat dalje se izvaja vsaka štiri leta samo »randonneur«. V drugi polovici ’70 se je zaradi smrtnih nesreč trasa PBP premaknila na bolj mirne podeželske cestah, posledično pa je bolj hribovita.
Kaj alpinisti, vas je zrajcalo, kaj? No mene je, zato sledi…

PREDIGRA
Kvalifikacija za PBP so v istem letu opravljeni štirje breveti (t.j. organizirana ekstremno dolga kolesarska vožnja) in sicer 200 km, 300 km, 400 km in 600 km. Pri tem naj bo jasno tudi to, da tako posamezni breveti kot “mati vseh brevetov” PBP nima zmagovalca (če si prvi prava figa!), pri čemer pa se mora vožnja opraviti znotraj časovnega limita, ki je običajno povezan s 15 km/h (hranjenje, spanje in sranje se ne odšteva, zato ne zaspi na sekretu ali za grmom!). Prvi šok sem doživel na krstnem 200 km brevetu letos marca … krči so me tako zvili, da sem 20 km pred koncem celo hodil v klanec, da sem si sprostil napete mišice. Nič kaj zavidljiva popotnica, kajne? Kasneje je bil vsak brevet lažji – več treninga in v glavi so se počasi stvari postavile na svoje mesto. Zadnji 600 km brevet je bil za moje dotedanje izkušnje že malce odbid. Štart ob 6. uri zjutraj v Ajdovščini, nato PO, LJ, CE, Ptuj … in ob 18:30 Hodoš na Madžarki meji. Povratek čez Goričke gričke in ob 23:30 na Ptuju lepotni spanec kot klošarji na klopci na Petrolu. Ker se mi je povratni tempo zdel malce prepočasen, sem kasneje sam nadaljeval in okoli Vranskega zabeležil osebni rezultat ca. 510 km/24 ur. Za celotno traso sem potreboval slabih 29 ur, vštevši počitke. Torej PBP ne bo problematičen, kajne !? Do bo predigra taka kot se šika, sem tik pred PBP šel za 10 dni na morje!!! Trening je bil temu primeren: … res ne morem še te školjke, no dobr, pa jo bom, sam ne mi natočt spet polnega kozarca …. uf je vroče, grem mal u senco …
Kot rečeno, glava mora biti na mestu (to vemo, a ne, kako se pleza če je/ni glava na mestu), filozofija je sledeča: človek prespi 1/3 življenja, torej mi preostane od 1200 km še 800 km … ker sta start in cilj na istem mestu, bo verjetno polovico trase klanec gor, drugo polovico pa dol. Dol ne bo problema, torej ostane še 400 km … ker vozimo tja pa nazaj, bo mogoče polovico ture veter v hrbet, torej ostane za gont še 200 km … Evo, 200 km pa bom že zmogel, razleže se bojni klic: “Joža požen, mi smo prprauln!”

F..
V soboto, 15.8., je popoldne pregled koles. V ta namen organizator iz doma za ostarele občane na reverz potegne 10 tistih, ki lahko samostojno stojijo par ur. Vsakemu kolesu strokovno potipajo bremzo, prižgejo lučko, iztegnejo palec in procedura je opravljena. Takoj nazaj v hotel in spat dokler nas naslednje jutro osebje ne začne nervozno pogledovati. Pa gremo na štart še par kitic prekinkat.
Štart je po skupinah ca. 200 kolesarjev. Od 16. do 17. ure štartamo na 15 minut tisti najbolj divji, ki bi se radi dokazali v 80 urah. Od 17:15 dalje sledijo tisti, ki so si izbrali časovni limit 90 ur, tisti z izbranim limitom 84 ur pa štartajo v ponedeljek od 4:50 dalje. Časovni limit je stvar svobodne izbire, VENDAR če zajebeš in prideš npr. 1 minuto čez 80 ur, se ti PBP ne šteje – džabe si vozil ! Po drugi strani pa, če izbereš 90 ur, boš verjetno imel okoli sebe na štartu bolj švoh sotrpine in boš več al manj prvih nekaj sto km soliral do grupe spredaj, ki ima ustrezen tempo.
Štaram v grupi B (16:15). Ovacije občinstva, izreden ambient, užitek do prvega ovinka … ko opazim, da so tisti spredaj že nekam daleč. Pohodim gas, u pička, tle pa gre, pizda kva šibajo, pazi 10 cm pločnik na krožišču preskočim in poslušam če mi slučajno 4-litrska podsedežna torba (frutabele, baterije, astro folija…) ni dol padla, 500 m po štartu grem že 50/uro, pizda tole ni zaprta vožnja in mahanje publiki, tole je prava DIRKA, nekaj je pred mano na tleh – fotič, mobi, pištola za poker, ne vem, je že 50 m zadaj … krožišče v sredini ravno kaj kurac grem direkt … adrenalin šprica iz mene … ovinek, bidon na tleh … še dobr, da sem kot mladinec tekmoval in mi je tole vsaj malo znano, sicer tudi za puding ne bi imel. Po 10 km navrtim do Baloha in malce poklepetava. Tudi njemu se tole zdi malce noro, ampak on je kapaciteta in mu to ne dela problema. Tako šibamo, pardon dirkamo, do 20 km, ko nas zapustita spremljevalna motorista na čelu in nato postanemo “udeleženci” prometa. Do tu je bila povprečna 39/uro! Tempo pa ne pade, zgleda bi nekateri bili zvečer že radi nazaj v Parizu na večerji! Na 25 km gremo skozi manjši zaselek, cesta se zoži in postavi pokonci, prenosi pokajo, vsi abzicamo, skačemo, iščemo luknjo, poznamo ta štos, na koncu vasi bo verjetno ravnina ali klanec navzdol in kdor ni spredaj, bo kasneje jebal ježa! No, tu me končno sreča pamet in spustim jurišnike naprej. Analiziram: večna je 10-20 let mlajših in so brez prtljage! Pravila namreč dovoljujejo oskrbo iz spremljevalnih vozil, vendar samo v neposredni bližini kontrolnih točk (oddaljenost 60…120 km). Torej ko pridemo do kontrolne točke jurišniki vzamejo iz svojega vozila hrano, pijačo, obleko …, jaz pa parkiram kolo in grem prvo na sekret točit vodo, nato pa še na šank kupit sendvič, po potrebi pa še kaj oblečem/slečem in to zatlačim nekam na kolo oz. nase. Ja. lahko je s polno ritjo srat! No resnica je vsekakor ta, da so oni hitrejši, tu ni kaj, meni pa tudi manjkajo izkušnje razporejanja energije na tako dolgi trasi. Na 60 km dohitimo Tanjo in Edija, ki sta štartala v grupi A. Pridružita se nam in skupaj v zadovoljivem tempu šponamo do 130 km, ko nas dohitijo jurišniki grupe C. In zopet je ne boj, temveč mesarsko klanje. Tule sem že ogret in mi gre lažje. Na 140 km je prva okrepčevalnica, privoščim si tudi konkreten obisk WC (zgleda da ni šla vsa hrana v mišice), medtem se mi jurišniki C odpeljejo …
… V prvi polovici noči nekje na 250 km me dohitita Dejan in Matjaž. Skupaj se v večji grupi fiakamo naslednjih 200 km, ko me začneta zdelovati utrujenost in spoznanje, da smo šele na 1/3 trase ter da bo treba lastno bojevitost preklopiti v “economy mode”. Spustim skupino naprej in naslednjih 800 km preživljam svašta …
… Prvi počitek, t.j. 35 minut spanja v senci drevesa poleg kontrolne točke na 525 km si privoščim ca. 20 ur po štartu. Do polovice mi manjka samo še ena etapa, dolga ca. 100 km. Cilj je Brest na Atlantski obali. Organizator je progo speljal tako zvito, da večino spusta do obale sestavlja vzpon, skoraj 1000 m ga je skupaj! Je to mar kraljevska etapa PBP z najvišjo točko 335 n.m.v.? Klanci sami po sebi tudi slučajno niso primerljivi z našimi npr. Jančami, samo na celotni trasi 1200 km verjetno ni 1 km resnične ravnine – vseskozi par procentov gor pa dol, kar te na dolgi rok brutalno ubija. Z enim rusom složno preklinjava vsak v svojem jeziku zadnjih 30 km, saj vsakemu spust za ovinkom sledi nov vzpon …
… Po povratku iz Bresta si na 703 km privoščim porcijo riža s spancem. Okoli 23. ure se zvrnem v kotu jedilnici na tla poleg že enega zaspaneta. Naštimam si alarm na mobiju in ko uro in četrt kasneje vstanem, ima celotna jedilnica podobo soške fronte. Več kot sto sotrpinov leži na tleh, zveriženo visijo na stolih in mizah, med njimi pa kot mesečniki s porcijo hrane tava par tistih, ki je ravnokar povečerjali klance iz Bresta in bi sedaj fizično radi dočakali na toplem še svojo duhovno polovico. Vstanem in odkolesarim v temno noč proti Parizu. Del poti se pokriva s traso po kateri kolesarijo “sveže” moči v smeri Bresta. Nekateri imajo namesto luči na kolesu montirane protiletalske žaromete iz 2. s.v., blazno me zaslepijo ko jih srečujem navzdol po klanci. Sicer pa je noč mirna in vožnja v velik užitek. Proti jutro srečam kolesarja, ki je zgubil ketno !!! Pravi, da se mu je strgala, pa jo je narobe popravil, potem pa je šel malo peš, pa ketne kar naenkrat ni bilo več na kolesu …
… Prišel je čas, ko vsako etapo v začetku prekolesarim par km stoje. In to ne zaradi pospeševanja, temveč da najdem pravo pozicijo za rit na sedežu. Mišice na nogah OK, hrbet OK, povezovalni “element” pa prihaja v krizo. Ko se končno naguzim na sedež je kriza mimo – do naslednje kontrolne točke!
… NAJLEPŠI del PBP so nedvomno ljudje, gledalci, NAVIJAČI. To ni kot pri nas, ko na Franji navijajo, naslednji dan pa ti hupajo za hrbtom ko hitijo po otroka v vrtec. V Franciji se vidi, da nacija diha s kolesarji. Vsakdo ti zaploska, nameni spodbudni “alle, alle”, “courage”. Ob cesti sredi vukojebine parkirajo avto, se usedejo na ribiški stolček, počepnejo in te fotografirajo (vsakega posebej – verjetno menjajo sličice kot smo včasih Winetouja?), “alle, alle”, to počnejo verjetno cel ljubi dan, skozi nasproti vozeči avto se nagibajo skozi okno “alle, alle”, kolesarji ki niso del PBP te vzpodbujajo ko se vozijo mimo, “courage”, mimoidoči na pločniku zaploskajo, starejši ljudje v vasicah cel dan presedijo pred vrati svoje hiše in mahajo … vse to za nas in za vsakega posebej od 5000 + ubrisanih! NORO! Priznam, da sem zaradi slovenske zadrtosti potreboval en dan, da sem se sprostil ob navijanju in vzljubil to atmosfero. Pri nas je pač žal tako, da je navijanje prevečkrat del sarkazma do kolesarja.
… Tretja noč je pred mano, treba bo malo stisniti, Dejan je že v cilju in me čaka, jaz pa imam še 200 km pred sabo. Nočno kolesarjenje sem naravnost vzljubil, vse je tako spokojno, pa tudi varno je verjetno bolj, saj je manj prometa, z ustrezno opremo pa je kolesar dosti bolj viden kot podnevi. Nekaj časa vozim, smerne table že dolgo nisem videl, sem sploh še na pravi poti? Nekje sredi gmajne poskušam ustaviti nasproti vozeči avto, pa se voznik userje in po gasu … Naslednji je bolj prijazen in mi ves vesel vzpodbudno pove, da so v smeri moje vožnje kolesarji! Hvala ti neznanec, tvoja potrditev mi je tedaj veliko pomenila!
V drugi polovici tretje noči šibam v grupi 3 kolesarjev, ko me začne tresti mraz. Da bi zmanjšal drgetanje zaradi piša spustim grupo in se s svojim tempom 20-25/uro po pomikam dalje. Toda saj je +9 st.C., prsti, ušesa, dihala … ne registrirajo mraza, verjetno sem totalno brez cukra pa se me zato navkljub miganju loteva podhladitev. Ozrem se nazaj, kjer sotrpin Francoz vozi slalom kot Križaj. On je šele u kurcu! Ustavim in ga vprašam, če se ne bi raje šla spočit v avto redarjev par sto m nazaj na križišče. Odkloni, bo že nekako, on gre naprej. OK, tako počasi kot on ne morem voziti in grem naprej. Medtem naju prehitita dva dirkalno nastrojena in jaz ju poskušam uloviti. Hiter tempo me pošteno ogreje, vendar tedaj iz zasede skoči zvezdica zaspanka. Komaj še držim odprte oči. V prvi vasici se na robu ustavim v kapelici, parkiram, izvlečem astro folijo in se naštimam na stopnicah v pozicijo travniškega kukmaka. Ko zamižim pa DISCO SHOW. Oči se mi pomaknejo nekam nazaj v sredino možganov in opazujejo pobliskovanje vseh mogočih barv, ko mi nevroni šibajo po krivuljah možganov. Evo, to se zgodi po slabih 3 urah kinkanja v zadnjih 3 dneh. Super, sploh ne rabim zapravljat denar za tripe, to kar imam je “bio”, je “in”. Pa žal šou ne traja dolgo, že čez kakšno minuto pride mimo prvi kolesar, pa potem še ene par njih. Čez 2-3 minute mi psiha popusti, ne morem vendar tule glumit gljivu medtem ko ostali uživajo življenje z veliko žlico, moram dalje, na hitro pospravim folijo, zajaham konja, iiihaaaa, svet je lep pa čeprav se nič ne vidi, šibam kot blazen …
… V drugi polovici ture je bilo zanimivo opazovati sotrpine. Z marsikatero faco sva krožila kot dva satelita. Včasih je raztural eden, včasih drugi, srečal si obnemoglega “starega znanca” ki ga nisi videl že 300 km, eni so se vlekli kot megla, eni so bili BRZI EXPRES, vsi pa odsotno odločno strmeči naprej, nič kaj razpoloženi za klepet …
… cilj se približuje, pa ni hudič, da ne bi po 1220 km (10 km pred ciljem) bil na vrsti še najbolj strm odsek, t.j. 12 % klanec. HVALA TI ORGANIZATOR, brez te geste ni bilo vse skupaj popolnoma brez veze! Ko priplezam na vrh se ustavim in brskam po torbi če imam še kaj energetskega. Takoj se ustavi ob meni kolesar ki ni del PBP, vleče iz žepov ploščice, čokoladke, daje mi natančen opis trase zadnjih 10 km. Hvala ti, evo našel sem še en gel, ga zaužijem in jebemumatr kok to gre v 4% klanc, skor 25/uro. Uf, pa jaz sem skriti talent (no dobr, bolj skrit kot talent).
In potem konec, ploskanje v cilju, rit mi je hvaležna da se je nisem odrekel med potjo! Za 1230 km in 12.300 v.m. sem uradno porabil 66 ur in 16 minut, od tega na kolesu 50 ur in pol. Zadovoljen sem kot radio v nedeljo opoldne “naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo”.

CIGARETA
Po dobrem f… se (baje, ne bi vedel, namreč ne kadim) prileže cigareta. Evo, pa sem skoraj popušil! Takole je bilo. Po prihodu v cilj pojem porcijo makaronov in nato (stoje seveda, se ve zakaj!) odkolesarim 3 km do parkiranega avta. Z Dejanom nabaviva še nekaj cukra in pijače, nato pa pravac SLO. Pa seveda ni šlo tako hitro. Jaz budala sem mislim, da se bom z občasnimi “power sleep” prešvercal do SLO. Spanec me zvije že na pariški obvoznici. Pocarji francoski, ne znajo tako kot mi narediti 30 km ring okoli prestolnice, pa mi Garmin vseskozi ponavlja “vozite 15 km naravnost nato se držite leve”…. Pa pička, skoz sem na levi, ravnokar bom zopet na parkingu ob hotelu. Izredne razmere zahtevajo izredne ukrepe in zato zapeljem na neugledno parkirišče ob obvoznici za tovornjake, kjer se naslednje pol ure presedam. In v tem tempu dalje, na 100-250 km parkiranje in kvazi spanje. Blizu avstrijske meje prevzame krmilo aviona Dejan in hvala Bogu da večino nadaljevanja prespim, ker njegova vožnja ni za nežne duše – Dejan, če tole bereš, prosim drž’ se kolesa.

Takole je bilo, imam prič kolikor hočete, če pa ne verjamete, si mi lahko drugo leto pridružite na kakšnem podobnem kratkočasnem križarjenju.
Matjaž
PS: aja, da se še malo považim, tretji dan po prihodu domov sem posoliral Zeleno zajedo v Koglu. Kaj težjega si nisem upal, ker imam omravljinčena mezinca, pa tudi prstanca nista ravno 100% – zgleda da se mi pri 500 km+ stisne živec na dlani. Zakaj bi samo vi alpinisti jamrali nad bolečinami v sklepih, tudi mi kolesarji se imamo pravico smiliti sami sebi!

1 komentar na “Francija malce drugače”

Odgovori

Vremenska napoved
Zadnji komentarji