Super občutek je, ko pričakuješ, da se bo sezona počasi izpela, potem pa plezaš najlepše smeri leta. Po tem, ko sva se v četrtek z Brvarjem martinčkala na Golem soncu v Skuti, me je v petek ob devetih zvečer, kot je zanj že v navadi, poklical Marjan. Na hitro sva se dogovorila za Vežico, naslednj dan pa …

Kljub slabi spodbudi dežurnega vremenarja na Arsu, ki je po telefonu odsvetoval vsakršne aktivnosti po hribih, sva premočena do kože grizla v strm breg. Če ne drugega, bova naredila en krog po Kamniških alpah. Škoda le, da vso kramo vlačiva s sabo, ko bi nahrbtnika lahko pustila v avtu. Še dobro, da ju nisva, sva ugotavljala malo višje in upala da bodo razmere “za kakšno štirko stisnit”, malo za tem pa je Marjan že dražil z Akademsko, ki se jo, tudi povsem mokro, baje še vedno da zlezt… Naposled sva pristala v Gromski streli VI/V, 260m.  Smer je lepa, a povsem neopremljena, skala kompaktna, previs zajeten, poka v zgornjem delu pa za vriskat. Kljub gosti megli sva uspela ujeti sestopno grapo in se po štirih urah lepega plezanja spustiti nazaj v dolino. Ja, jesenska pleza je lepa pleza, tudi ko je razmera slaba 😉