Brana v nedeljskem jutru

Medtem ko so sobotni žurerji še iskali pot domov, smo Aleš, Branka in Jaka že drveli proti Jermanci. Za tokratni cilj smo si izbrali Brano, osvojili pa naj bi jo po Šiji.

Naše želje je dobri dve uri kasneje odpihnil neverjetno močen severni veter, ki nas je premetaval levo in desno po Kamniškem sedlu. Ko smo bili že skoraj na tem, da obrnemo (pot po grebenu je bila absolutno izključena), smo se odločili, da dokončno sodbo odložimo do ‘melišča’ Brane. Druga najboljša odločitev dneva! Prva je bila sprejeta na dogovorjenem mestu, ko je Aleš, kot da to ni nič posebnega, zaključil: “Jah nič, gremo kar direkt gor popikat!”

Koča daleč spodaj

In smo popikali severno stran Brane ter izstopili kakšnih 250 metov višje – na grebenu nekaj deset metrov vzhodno od vrha. Ob tem se je kljub vetru daleč naokoli slišalo navdušeno vriskanje.

Na vrhu Brane

Po rajanju okoli križa smo sestopili nekoliko zahodneje od smeri pristopa, prečili S steno, se spustili proti koči na sedlu in ugotavljali, da je bila to najbolj uživaška tura letošnje zime. Tura za dušo.

Sestop

Polni lepih vtisov in še lepših misli smo se, 35 rdečim semaforjem navkljub, odpeljali proti Ljubljani, v mislih pa še dolgo podoživljali naš nedeljski podvig.

Slike celotne ture si lahko ogledate v naši galeriji.