Zdaj ko ima nekoliko manj klubskih obveznosti, je naš Kruhi iz klina snel zaprašene plezalke, očistil mah, ki se je razrasel na plezalnem pasu, pobral kline s katerimi je zasidral palice za paradižnik, z mrkim pogledom ošinil padalo v kotu sobe, si v sendvič narezal feferone in se podal dogodivščinam naproti.

Slabo uro kasneje sva skupaj sopihala v Repov kot. Najprej sva splezala Tračarije (VI/V, 160m). Lepo in dobro opremljeno smer, ki pa po prvih dveh cugih v monolitni skali, ravno na detajlu ponudi precej slabšo skalo. V previsu šestice sem tako spoznal, da za letenje ne potrebuješ čarobnega prahu, dovolj je kamnita luska v roki.

Po Tračarijah sva napadla Zlatolasko (VI+/V, 180m), še eno super smer. Detajl v platah pod streho je fantastičen in enkratno izpostavljen! Mislim, da sem ga videl v enciklopediji pod pojmom “babja plezarija”. No, splezati se ga da, tudi če ti med nogami binglja nekaj, kar te meče iz ravnotežja, le tiste minimalce in luknjice je treba malo bolj zategnit.

Ker sva izstopila v oblak, sva opustila prvoten plan, po katerem bi zlezla še tretjo smer nad Sukalnikom. Nekako za nosom sva se prebila do vrha Planjave, ki je štrlel nad meglo, se naužila sonca ter sestopila nazaj v oblak proti Srebrnem sedlu.

Naš dragi Kruhi, ki se je tudi v stenah Planjave prepustil vodstvu podmladka, pa je s svojo legendarno škodo zapeljal proti pumpi ter v družbi hladnega Union šestorčka zadovoljno oddirkal proti domu.