Z Jero, Aljažem in Matijo smo se na Božič, navzlic premočno prizanesljivi zimi v Južnih apneniških Alpah, zapeljali proti Cortini z namenom raziskovanja turnih terenov Dolomitov.

Prvega dne smo se “uz put” ustavili v Sextenu in se skozi Val Fiscalino / Fischleintal namenili proti koči Locatelli s katere, skozi omenjeno dolino, poteka klasičen turni smuk. Nekje na polovici ture smo, v izogib uničevanju lastne samopodobe s pridihom Avsenikove legendarne viže “Dilce se lomijo”, obrnili in se pretolkli nazaj do izhodišča. Nadalje smo se ustavili na Misurini in nagledali še kar dostojno zasnežene severne krnice Rinbianco, Neve in Nevaio v Cadinih di Misurina. Pogled proti koči Auronzo in škrbinama Col di Mezzo in Lavaredo pa je v oči priklical solzice.

 

Naslednjega jutra smo se zapeljali proti prelazu Giau in parkirali na cca 27. serpentini (približno 1960 m.n.m) in ob pogledu na škrbino Giau (2360 m), ki nas je razveselila z debelejšo snežno odejo, veselo odcepetali proti še eni klasiki, Monte Mondevàl / Corvo Alto (2455 m). V-SV flanka je predstavljala pobočje predirajoče se kložice in perfektnega grifika, ki smo ga dokaj uspešno sprašili do planine Mondevàl de sora (2158 m). Sledil je povratek na škrbino Giau in nekoliko strmejši spust skozi njen severni žlebek proti krnici Pènes v kateri smo, začudenih pogledov in bizarnih krikov, nabasali celo na nekaj metrov suhega nesprijetega snega✔️.

Plan igre za prihodnje tople dni: Visoko izhodišče + južne flanke.

Dolomiti so, zahvaljujoč dogodku med letoma 1915 in 1918 (ironično), zakladnica visokih izhodišč, žal pa je južnih flank, ki se na teh izhodiščih pričnejo, nekoliko manj.

Panoramska vožnja čez Passo Falzarego in pod “steno vseh sten” nas je prihodnjega dne vodila na prelaz San Pellegrino od koder smo se namenili proti Cima Cadine. Izpostavljen prehod iz kotanje Busc da la Tascia  proti pobočju pod prelazom Cirele nas je odvrnil od prvotnega plana in nam ponudil možnost atake ene izmed škrbin nad krnico Val da la Tascia / Val Tasca. V njej je bilo v severnih legah do 170 cm napihanega snega, zato smo, nekoliko za vajo, nekoliko pa za res, pregledali prerez snežne odeje in nekaj različnih metod preizkusa stabilnosti le te v severni legi na višini 2500 m (norveška: > 20daN, ECT 21/np@25, PST 100/100 Arr down 25cm on 271223 on 30°) ter dokaj zadovoljni nadaljevali proti zatrepu krnice.

Več škrbin ponuja izhod iz krnice, mi smo se zagledali v ožji žleb Forcelle Val Tasca (cca 2730 m), s katere smo v nikakvih (beri Valovit beton) razmerah odsmučali /se spustili skozi žleb ter nadalje po trdih obronkih krnice, do njenega roba ter nato po JV-J flankah do pravljične koče Fuciade na istoimenski planini (kjer je Aljaž opravil medijske obveznosti do italijanske televizije s področja plazovne varnosti) in nato po fenomenalni cesti (v stilu proge Stelvio v Bormiu) do avta. Ker smo bili prepozni in je mraz stisnil odjenjano podlago je bila smuka v srednjem delu ture slaba, v spodnjem pa katastrofalna, ker je 10 cm snežne odeje odjenjalo do podna (Album: Srebrne smučine; Dilce se lomijo).

Zadnjega dne smo se namenili v skupino Braies, kjer smo se povzpeli proti “The Klasiki” Dolomitov, Picco di Vallandro / Dürrenstein. Breg je prvovrsten razglednik na severni del skupine Dolomiti d’Ampezzo, Sextenske Dolomite, skupino Dolomiti di Braies, celotne garniture avstrijskih hribov od tirolske pa vse do koroške prvakinje Hochalmspitze. Spust z vrha predstavlja 500-600 višinskih metrov valovite flanke z nakloni 25°- 35°. Na predvrhu smo nekoliko zabušavali in čakali, da sonce opravi svoje. Do višine 2650 m smo se mučili z grdo skorjo, nižje pa smo do višine 2100 m smučali po lepo odjenjani podlagi in se počasi odsvaljkali proti domu.

Ko smo prišli v Dolomite, nismo od turne smuke tam vedeli ničesar, sedaj vemo nekaj malega in komaj čakamo da se vrnemo,…ker bo eno življenje krepko premalo za vse, kar tam je.