V petek sva z Lukatom splezala smer Beli trikotnik v Prisojniku, ki jo očitno noben ne pleza, zato tudi v njej ni praktično nič. Ko prideš čez spodnji del Kopiščarjeve poti, ki ti že kar da vetra, bi najraje šel kar naprej skozi okno in najhitreje na per, mogoče je v tem vzrok.

V smeri je skala neverjetno kompaktna, pleza se večinoma po platah, v sredini je pa še en dokaj brutalen kamin. Problem teh plat pa je v tem, da je nemogoče vstaviti zanesljivo varovanje, klinov v smeri praktično ni, tako da sva celo smer v glavi bolj solirala kot karkoli.

Žal pa se proti vrhu nahaja zelo krušljiv previs (v njem je sicer en sumljiv klin), tam sem imel kar nekaj težav priti čez, odlomljen stop je še dodatno pripomorel k čustvenim problemom.

V smer sva štartala dokaj pozno, tako da sva sestopila po Grebenski poti v temi.

Aja pa neizmerno sva uživala ob zvokih prdenja debelih nemcev na motorjih na cesti čez Vršič, ki so naju spremljali čez celo smer do vrha… prava gorska idila.

GALERIJA