Po izgubljenem cepinu v nemogočih razmerah in obracanju v smeri, sva si bila s Samotom dolžna še eno priložnost. Včeraj sva sla ponovno v zelo slabe pogoje, ampak saj letošnjo zimo niti nismo navajeni plezati kako drugače.

Že na poti na Vršič sva, presenečena nad količino novega snega, natikala verige, na dostopu pa rila po novem snegu. Tokrat ga je napoved, tako meteorološka kot lavinska (splošna dvojka) nekoliko pihnila. Nepredelanega, sploh pa napihanega snega je bilo na obeh straneh Mojstrovk ogromno.

Podobne razmere so bile tudi v sami smeri. Snega je bilo veliko, bil pa je povsem neuporaben. Zato sva plezala počasi, ob napredovanju vztrajno premetavala na kubike snega (na trenutke nama je bilo žal, da v steno nisva vzela freze) in ob zadnji svetlobi oddelala zadnji raztežaj sicer relatvno kratke smeri. Izgubljeni cepin je seveda ostal pod snegom, po preplezani smeri pa je namesto statusa izbrisanega dobil vsaj status žrtve.

Slik ni, sva imela preveč drugega dela.