Vikend paket v Kamniško-Savinjskih Alpah

Nad meglo na vrhu Skute

Osnovni plan je bil doseči bivak pod Skuto iz logarske strani, popoldne preplezati še kakšno krajšo smer, prespati v bivaku, naslednji dan pa se podati v Zajedo Skute. Anže se je zmenil z vremenarji za dobro napoved, jaz pa z ženo za vikend izhod – obetal se nama je fantastičen konec tedna.

Za prvi vzpon sva si zaradi težkih nahrbnikov (moj je skupaj z vrvjo tehtal kar 19,5 kg) izbrala lažjo smer v Turski gori, vseeno pa sva si Raz Szalay-Gerin (300m, III+) v zadnjih raztežajih popestrila z lepo plezljivimi štiricami. Po izstopu sva se spustila do bivaka, pri tem pa pospremila še v megli izgubljena planinca, ki sta na napačnem koncu zaskrbljeno iskala pot čez Žmavčarje.

'Afngunc' na razu Szalay-Gerin

Kako lahko je v takšnih pogojih izgubiti orientacijo, sva se kakšno uro za tem lahko prepričala tudi sama. V gosti megli sva od bivaka do vznožja Struce ob močnem tempu potrebovala debelo uro in pol, s tem pa izgubljala dragoceni čas in energijo. To naju je naposled stalo Srebrne grive (160m, V). Izmučena ter pozna, nisva želela vstopiti v Knezovo petico. Odločila sva se raje za lahke, a lepe platke v smeri Černivec-Pibernik (150m, IV). Pozno-popoldanska ura pa ni zmotila naveze, ki se je skozi meglo počasi približevala vstopu v J raz Skute …

Manj kot uro in pol po vstopu v smer, sva se izpod vrha Štruce, tokrat za spremembo nad meglo, podala na Skuto ter še pred mrakom dosegla bivak, v katerem sta se že namestila dva planinca.

Strm vstop v Zajedo Skute

Slednja sta nama precej olajšala pot do bivaka – kljub temu, da sva že razločno slišala njun pogovor, bivaka namreč skozi meglo še vedno nisva videla. Po večerji, ko se je megla skupaj s soncem spustila nižje pa smo tik pod vrhom Skute opazili dve bledi lučki. Tole bo še zanimivo.

Nadaljne dve uri sva z Anžetom spremljala sestop naveze in služila kot svetilnik, da sta fanta v temi lažje našla pot do bivaka. Na najino presenečenje pa se tu nista odločila prenočiti, temveč sta nadaljevala sestop. Smer J raza je lepa, sta še rekla, le klina v njej pa nista našla nobenega …

Naslednji dan sva se zbudila v lepo in jasno jutro ter odhitela pod Zajedo Skute (370m, V-/VI). Tam naju je že čakal Tonček, ki nama je prejšnji dan javil, da bi se nama rad pridružil. Noč je preživel na bivaku pod Grintovcem.

V drugi petici, najtežjem delu zajede

V Skuto smo se torej zapodili v troje. Za prvega v navezi treh je bil tokrat na vrsti Anže in z obrestmi je požel, kar je s predajo vodstva ‘zamudil’ v Zajedi Brane prejšnjo nedeljo. Plezanje je bilo res odlično – skala lepa in čvrsta, zajeda pa strma. Plezali smo hitro in suvereno, s smerjo smo opravili v treh urah in pol, v izstopnem lahkem poplezavanju pa smo z dolgo prečko v desno celo ujeli slikovito okno, ki sicer spada v zgornji del smeri J raz. Ob sestopu smo za popestritev lepega dne opravili še spust po vrvi prek Štruce.

Kmalu za tem smo se poslovili. Tonček jo je mahnil navzdol po Gamsovemu skretu, z Anžetom pa naju je čakalo romanje proti Turski gori in sestop po žlebu. Pivo na Okrešlju se je po dveh napornih dnevih zdelo zelo oddaljeno. Pa ni bilo. Zapodila sva se proti Turskemu žlebu in s potjo izpod Skute do Okrešlja opravila v uri in dvajsetih minutah.

V Zajedi se nama je pridružil tudi Tone

Nauk: ne glede na to kaj in koliko v hribih spiješ ter poješ, daleč največ energije ti da tisto pivo, ki ga sploh še nisi spil!

Kljub temu, da zadanih ciljev nisva v celoti izpolnila, predvsem na račun slabega vremena prvi dan, sva dvodnevno turo zaključila izjemno zadovoljna. V borih dveh dneh sva nabrala ogromno novih izkušenj in spoznanj, prav to pa je tisto, kar pri alpinizmu šteje največ.

Za fotografije klikni na galerijo.

Odgovori

Vremenska napoved