Objave z značko ‘zajeda’

Zajeda Travnika

Že lep čas sem si želel ponovnega obiska Travnika, a je vedno kaj prišlo vmes. V soboto pa se nama je z Menotom naposled izšlo.

Začelo se je z dolgim dostopom, ki sva ga pričela na Vršiču. Malo prezgodaj sva se iz PP zagnala proti steni in tako že na dostopu splezala dobro štirico. Eh, bova že! Pod smerjo si je Meno s cepinom (nisva vedela v kakšnem stanju je PP) nesrečno prebodel meh z vodo. Ok, imava še mojo, sicer imam samo liter … Mah, bova že! Končno se lotiva plezanja in furjast kot sem, se že v prvem cugu monolitnih plošč zaplezam nekam v PM iz smeri. Ej, brez panike Jaka, bova že!

V duhu “bova že”, se je tako nekako odvijal cel dan. Ko sva precej ur kasneje na pumpi v Kranjski gori zlivala vase na litre tekočine, pa se je medklic naposled spremenil v “Evo, sabla, pa sva!”

Smer sama je sicer dolga, resna, v spodnji polovici ves čas zelo strma, poleg tega pa te mestoma čaka tudi precej slaba skala. Se pa nekako ne strinjava z Miheličevo ugotovitvijo, da prekaša Ašota. Lahko mu morda konkurira po strmini, težavnosti, tudi izpostavljenosti … Ampak po lepoti plezanja pa, predvsem na račun slabše skale, po najino precej zaostaja za slavnejšim starejšim bratom. Sicer pa: pejte probat, pa boste vidl. Boste že! 😉

Dolška škrbina, Smer Ekar-Jamnik – VI-/IV

Po dolgem premisleku in dveh telefonskih pogovorih se z Lukatom odločiva, da opustiva prvotne plane in se v soboto odpraviva plezat na Jezersko. Tam, v desnem delu ostenja Dolške škrbine, najdemo zajedo, ki sta jo leta 1966 prva preplezala mojsta Franc Ekar in Tomaž Jamnik.

Do smeri dostopimo po Kremžarjevi poti od Češke koče na Spodnjih Ravneh, ki jo na melišču zapustimo v levo. V zadnjem delu dostopa lahko v desnem delu ostenja opazujemo dve skorajda vzporedni zajedi. Izbrati je potrebno tisto levo. Sama smer je zelo logična, saj ima logično linijo, kot bi se lahko kdo izrazil. S kratkimi umiki v desno vseskozi sledi zajedi. Skrbelo naju je le nekaj oblakov, ki so se podili sem ter tja, in snežišče na gredi, kjer se originalna smer šele začne.

Hitro se naveževa in Luka se izgubi za ovinkom prvega raztežaja. Medtem ko vrv tekoče drsi skozi varovalno ploščico, pogledujem proti Veliki Babi na prijetne plošče v Novi centralni smeri, ki so mi ostale v lepem spominu. Tekoče preplezava prve raztežaje, ki sledijo črnim kaminom in se pojaviva na gredi, pod precej velikim snežiščem. Tu se originalna smer šele začne, s slavno “živo lestvijo”. Snežišče obvoziva po levi. In nato… Kakšno presenečenje! Pod balvanskim problemom “Živa lestev”, ki bi ki bi si vrjetno zaslužil oceno V3 je skoraj dva metra snega. Tako je bil še najbolj siten prestop iz dostopnih čevljev v plezalke.

WP_20150613_17_00_14_Pro

Sledita dva najtežja raztežaja ocenjena s VI- in V+. Prvi se drži zajede in se konča v votlini nad previsom. Drugi raztežaj pa je prečka v desno, ki ti omogoči pobeg v lažji svet.  Medtem veter razkadi oblake in do vrha stene splezava še nekaj raztežajev v lažjem toda zelo krušljivem svetu (III-IV). Zadnje sidrišče uredi Luka kar na markirani poti.

Celotno smer z vstopno varjanto sva v zmernem tempu plezala 5 ur.  Fotke so v galeriji.

Vremenska napoved