Objave z značko ‘vršič’

Smeh med telefonskim pogovorom Nejca z Marjanom med vožnjo proti Vršiču (“Ne, Marjan, midva sva že startala in nimava sabo rezervnih plezalk…”) je pod steno Mojstrovke zamenjala rdečica. Pi*da, vem, da je bilo kladivo tukaj nekje. Ma sigurno ga je pojedu naš pes Štumf. Se mi je zdelo zjutraj, da je dobil na masi kakih 30% pa rep mu je sumljivo pokonc štrlel. Majkemi!

Vseeno vstopiva v smer, kar je precej lažje, ko enkrat zaplezaš v pravi previs. Takoj za nama je v smer vstopila še ena naveza, vendar se je kmalu med nami naredilo kak cug distance, tako da se do vrha nismo več motili.

Kovinarsko sicer ocenjujeva kot resno smer zmerne težavnosti, ki pa tu in tam skriva kakšno “past” v obliki slabše skale, zaradi česar morajo biti čutila malo bolj na pecljih kot sicer. Sicer so prehodi precej logični in z orientacijo v sami smeri nisva imela večjih težav. Smer zaznamujejo lep kamin v spodnjem delu, lažji srednji del s prehodom v kotanjo in lepe strme plošče v zgornjem delu.

Nejc v platah zgornjega dela

Na vstopu naj te ne zavedejo klini v podrt rumen previs, raje se loti tistega bolj zajetnega, ampak tudi kompaktnega z odličnimi grifi v dnu kamina. O prečki je bilo pa že toliko napisanega in povedanega, da nima smisla razpravljati. Do konca gor po platah, levo pa šele, ko prideš do strehe!

Skratka, vesel sem k radio, da spet plezam. Pokličte kej, linija je odprta 😉

V soboto sva z Nejcem zlezla Kranjsko poč v S steni NŠG. Končno se nama je enkrat popolnoma izšlo po pričakovanjih – pričakovala sva namreč zelo sabe razmere 🙂

V smeri sva se kar nadelala, v njej prebila mrzel dan, na sestopu pa že morala prižgati čelke. Danes me boli rama, ki sem jo nategnil 15m pod robom stene. Baje se staram … Drek, jaz pa šele dobr začel …

Že lep čas sem si želel ponovnega obiska Travnika, a je vedno kaj prišlo vmes. V soboto pa se nama je z Menotom naposled izšlo.

Začelo se je z dolgim dostopom, ki sva ga pričela na Vršiču. Malo prezgodaj sva se iz PP zagnala proti steni in tako že na dostopu splezala dobro štirico. Eh, bova že! Pod smerjo si je Meno s cepinom (nisva vedela v kakšnem stanju je PP) nesrečno prebodel meh z vodo. Ok, imava še mojo, sicer imam samo liter … Mah, bova že! Končno se lotiva plezanja in furjast kot sem, se že v prvem cugu monolitnih plošč zaplezam nekam v PM iz smeri. Ej, brez panike Jaka, bova že!

V duhu “bova že”, se je tako nekako odvijal cel dan. Ko sva precej ur kasneje na pumpi v Kranjski gori zlivala vase na litre tekočine, pa se je medklic naposled spremenil v “Evo, sabla, pa sva!”

Smer sama je sicer dolga, resna, v spodnji polovici ves čas zelo strma, poleg tega pa te mestoma čaka tudi precej slaba skala. Se pa nekako ne strinjava z Miheličevo ugotovitvijo, da prekaša Ašota. Lahko mu morda konkurira po strmini, težavnosti, tudi izpostavljenosti … Ampak po lepoti plezanja pa, predvsem na račun slabše skale, po najino precej zaostaja za slavnejšim starejšim bratom. Sicer pa: pejte probat, pa boste vidl. Boste že! 😉

Na praznični torek sva šla z Nejcem v Prisank splezat Hudičev steber. Verjetno pri nas ni smeri, o kateri bi si bili opisi bolj nasprotujoči. Dejstvo je, da se smeri drži slab sloves – naj bi bila podrta, orientacijsko izredno zahtevna, v njej se je odvilo že precej epskih zgodb … Hkrati pa človek naleti tudi na zapise o izjemno lepi smeri z nadpovprečno dobro skalo.

Z Nejcem bi se po splezani smeri pridružila slednjim. Smer se nama je zdela izjemno lepa, skala pa z izjemo nekaj našodranih polic precej nad povprečjem naših gora. Kar plezalca lahko zavede, je nekoliko nizka ocena, ki ne odraža težavnosti oz. kompleksnosti same ture. V kolikor nisi povsem suveren v plezanju vsaj zgornje V. stopnje, boš imel v stebru zagotovo težave. Orientacija ni lahka, vendar ima sama smer kar nekaj orientacijskih točk, po katerih se lahko ravnaš tudi če plezaš malo izven smeri, steber pa je tako ali tako prepreden z raznimi variantami in v vseh tudi solidno opremljen. Tudi midva sva šla v srednjem delu malo po svoje in kak cug plezala malo težje kot bi bilo treba, vendar večjih težav nisva imela. Kladiva nisva potrebovala, set frendov nama je dobro služil.

Med vzponom nama je družbo delala tržiška naveza, s katero smo se srečali že na parkingu in je vstopila za nama. Ob iskanju pravih prehodov na štantih tako ni bilo dolgčas. Za steber smo potrebovali približno 8 ur in pol.

Smer vsekakor priporočava in ni noben bavbav, je pa dejsto da hudič neuigrani in neizkušeni navezi ne odpušča zlahka. Zdej pa vsi v hribe!!!

Včeraj sem naredil en maraton po vseh grapah nad Vršičem, začel se v Butinarjevi, sestopil po Pripravniški nato prečil v Sestopno do vrha Mojstrovke in sestopil po Župančičevi. Vse grape so zalite do neprepoznavnosti in dokaj dolgočasne (v Butinarjevi se za spremembo celo nisem napsihiral;) ), edino Sestopna ima en zanimiv leden skok.

Butinarjeva grapa

Danes je šlo pa malo bolj zares: Jaka, Nejc in jaz smo nadaljevali nad Vršičem, šli smo Uroševo grapo. Balvan na vstopu je popolnoma zalit, v bistvu je cela grapa trivialna do zgornjega skoka, ki je seveda kopen. Previs smo podelali vsak po neki svoji tehniki, Jakatova (ki je skok napeljal) je vsebovala rahlo preklinjanje in sopihanje, moja neke totalno butaste poze, kot da še nikoli nisem plezal s cepini, Nejc pa je prišel čez elegantno kot da ni bilo nič – itak, če ima pa že samo noge dolge 2 metra 😛 Izstop iz smeri je potem spet enostaven.

Vstop v Uroševo grapo

Nejc občuduje previs

Jaka čez skok

Vršič je bil danes popolnoma nabit z ljudmi, GRS vaje, naveze v vseh možnih grapah, noro 🙂

GALERIJA

V petek po službi sva z Menotom odhitela na Vršič, kjer sva v steni NŠG splezala smer Grande finale, 250m, VI+/V.

Glede na to, da je smer stara šele 5 let, je očitno dobila že kar lepo število ponovitev, saj sva pričakovala, da bo precej slabše opremljena kot je dejansko bila. Zabijala nisva, kak metulj pa vseeno pride prav.

Skala niha od dobre do malo slabše, v celoti gledano pa je smer lepa, logična in plezljiva.

Popoldne je bilo torej super izkoriščeno, zadovoljstvo pa popolno, ko se je uscalo malo po tem, ko sva se usedla v avto. Spet!

Prvo pivo na pumpi v Kranjski gori in drugo na Jesenicah (3 minute pret deveto!), sta bila le še češnjica na sladki petkovi totici.

V nedeljo zjutraj smo se Marko, Grega in jaz polni pričakovanj pripeljali v Tamar. Gregor je bil celo tako neučakan, da je kljub opozorilom in grožnjam mene in Markota z avtom zapeljal vse do Doma. Z Markotom sva bila naravnost ogorčena zaradi takšnega ravnanja, a ko je Grega dejal, da bo plačal vse morebitne kazni in nama povrh še dal za pivo, smo se zakadili do grape, ki pelje pod mogočno steno Travnika. V načrtu smo imeli Aschenbrennerja, to ponarodelo, zimzeleno klasiko, ki starosti navkljub med alpinisti še danes uživa zasluženi ugled ter zaseda pomembno mesto v zgodovini slovenskega alpinizma. Beri dalje »

Na četrtkovem ferajnu smo se tri naveze David-Jure, Katja-Mitja in Damjan in jaz, kot tečajnik odločili, da gremo tokrat na Vršič. Z Damjanom sva se dogovorila, da greva plezat Steber ob Kamenkovem kaminu in Pocarsko smer, David in Jure sta šla Kranjsko poč, Katja in Mitja pa Stoletje.

Tako smo se v soboto 06.07.2013 ob 06.00 uri dobili v Tacnu in odrinili na Vršič. Z Damjanom sva šla najprej plezat Steber ob Kamenkovem kaminu in sicer je smer ocenjena na V/IV in dolga 150 m. Dostopa iz Vršiča je približno pol ure. Vstop v smer sva našla brez težav in se pripravila, tako da sva okoli 08.00 ure že vstopila v smer. Damjan me je v tem delu malo posvaril, naj se raje pripravim in si nadenem čelado malo pred steno, zaradi možnega padajočega kamenja, kar je kar dober nasvet. Plezal sem drugi v navezi, tako da je Damjan potegnil vse raztežaje. V prvem raztežaju me je tako kot vedno malo zagrabil strah, ampak že po nekaj metrih plezanja je izginil. Beri dalje »