Aschenbrennerjeva smer v Travniku, VI, 800m

V nedeljo zjutraj smo se Marko, Grega in jaz polni pričakovanj pripeljali v Tamar. Gregor je bil celo tako neučakan, da je kljub opozorilom in grožnjam mene in Markota z avtom zapeljal vse do Doma. Z Markotom sva bila naravnost ogorčena zaradi takšnega ravnanja, a ko je Grega dejal, da bo plačal vse morebitne kazni in nama povrh še dal za pivo, smo se zakadili do grape, ki pelje pod mogočno steno Travnika. V načrtu smo imeli Aschenbrennerja, to ponarodelo, zimzeleno klasiko, ki starosti navkljub med alpinisti še danes uživa zasluženi ugled ter zaseda pomembno mesto v zgodovini slovenskega alpinizma.

Kljub dobro vidnemu kaminu, ki že od daleč označuje potek spodnjega dela smeri, smo iz dostopa naredili manjši projekt, ga uspešno rešili ter naposled vstopili v smer. Pripadla mi je čast, da sem pričel kot prvi in začutil težo bremena odgovornosti, ko sem na vrv navezal klubsko perspektivo. Vsaka lepa stvar se enkrat konča in Grego so kmalu že srbeli prsti. ‘Ampak ne boš cele sam ti lezu,’ je bila napoved prevzema naveze. Pod vilicami smo se prevezali in ko sva v težkem cugu (V+, A0) z Markotom pobirala komplete, sva bila hvaležna za varovanje od zgoraj. Vsak naslednji cug je bil lepši in boljši. Srednji del smeri je resnično čudovit in enotni smo si bili, da smeri s tako zgoščenimi težavami v takšni skali še nismo plezali.

Tako smo tekoče priplezali do stika z Debeljakovo varianto, nad njo pa prišli do izjemno neugodnega, podrtega in nevarnega previsa, kjer se je pred leti nekaj odlomilo. Obstaja sicer obvoz po plati levo od strehe, ki pa deluje precej težji od ocene originalne smeri. Odločili smo se za previs in dvignil sem roko, ko smo iskali prostovoljca – konec koncev si je potrebno zaslužiti mesto v tako elitni družbi. S cmokom v grlu ter jajci v popku sem zlezel daleč najgrši raztežaj v smeri, ocenjen s VI-, A1, v nadaljevanju pa ponovno užival v lepi plezariji in kompaktni skali.

V lažjem vršnjem delu smo se še nekoliko lovili, navdušeni nad dejstvom, da smo imeli, kot pravi Mihelič, ‘Pehar že davno v žepu’. Na grebenu smo na kratko posedeli, potem pa, da bi prehiteli noč, oddirjali proti Vršiču. Tam se nam je še enkrat več nasmehnila sreča. Prijazni Zagrebčan nam je ponudil prevoz do Tamarja in sledil je le še romantičen sprehod v mesečini do Gregorjevega avta. Ta je bil še vedno na svojem mestu in v enem kosu, kljub temu, da sva z Markotom še danes prepričana, da sva iz stene Travnika videla, kako ga jeseniška vlečna služba po delih odvaža v dolino.

Ne glede na vse, bil je čudovit dan v izjemni steni, vsak od nas treh pa bo odslej spal lepše – s Peharjem na nočni omarici. Ali kot bi rekel mojster Grega: “Je**mu matr, vsak Sluvenc pa tut ne zleze Ašota!”

4 Komentarjev na “Aschenbrennerjeva smer v Travniku, VI, 800m”

Odgovori

Vremenska napoved
Zadnji komentarji