Objave z značko ‘prisojnik’

Na praznični torek sva šla z Nejcem v Prisank splezat Hudičev steber. Verjetno pri nas ni smeri, o kateri bi si bili opisi bolj nasprotujoči. Dejstvo je, da se smeri drži slab sloves – naj bi bila podrta, orientacijsko izredno zahtevna, v njej se je odvilo že precej epskih zgodb … Hkrati pa človek naleti tudi na zapise o izjemno lepi smeri z nadpovprečno dobro skalo.

Z Nejcem bi se po splezani smeri pridružila slednjim. Smer se nama je zdela izjemno lepa, skala pa z izjemo nekaj našodranih polic precej nad povprečjem naših gora. Kar plezalca lahko zavede, je nekoliko nizka ocena, ki ne odraža težavnosti oz. kompleksnosti same ture. V kolikor nisi povsem suveren v plezanju vsaj zgornje V. stopnje, boš imel v stebru zagotovo težave. Orientacija ni lahka, vendar ima sama smer kar nekaj orientacijskih točk, po katerih se lahko ravnaš tudi če plezaš malo izven smeri, steber pa je tako ali tako prepreden z raznimi variantami in v vseh tudi solidno opremljen. Tudi midva sva šla v srednjem delu malo po svoje in kak cug plezala malo težje kot bi bilo treba, vendar večjih težav nisva imela. Kladiva nisva potrebovala, set frendov nama je dobro služil.

Med vzponom nama je družbo delala tržiška naveza, s katero smo se srečali že na parkingu in je vstopila za nama. Ob iskanju pravih prehodov na štantih tako ni bilo dolgčas. Za steber smo potrebovali približno 8 ur in pol.

Smer vsekakor priporočava in ni noben bavbav, je pa dejsto da hudič neuigrani in neizkušeni navezi ne odpušča zlahka. Zdej pa vsi v hribe!!!

Včeraj spet nad Vršičem, tokrat sva z Lukatom šla SZ grapo v Prisojniku.

Vstop v grapo bi lahko imela enostaven, če bi šla po lepi flanki na desni strani, ampak ne, sva zarinila med borovce in nepredelan sneg, naporno in sitno, sva pa na koncu ugotovila, da je bil to še najzanimivejši del ture 🙂

Zgornji del grape je potem “glavo dol in rinit, dokler se ne zaletiš v steno” (Kruhi™). Zalita je v celoti, sneg je v redu, le na izstopu je skrita velika razpoka, obvozila sva jo po skalah na desni strani. Sestopila sva po grabnu desno od grape, kar nama je občutno skrajšalo sestop.

Danes sva z Tončkom šla v zimsko idilo in neverjeten mir pod Prisojnik. Najprej sva šla pogledat, kako zgleda zavesa v Centralnem slapu, pa sva ugotovila, da suh, votel in svečkast led brez neke možnosti varovanja ni za take šalabajzerje kot sva midva, zato sva se spustila nazaj dol in šla iskat srečo v druge slapove.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Recimo da sva jo našla v Srednjem slapu, ki se začne z kar konkretno zaveso, ki v levem delu celo ni svečkasta – ker jih prekriva gnila plast snega in ledu. Nisva lihk nevem kolk uživala, ampak pokonc je pa blo. Stvari se obrnejo na slabše v zgornjih raztežajih, kjer je led totalno suh in krušljiv, delajo se nenormalni talarji, tako da sva še najbolj uživala na čik pavzah na štantih in ob opazovanju plazov, ki so grmeli iz Goličice. Sva pa enkrat za spremembo abzailala precej manj časa kot sva plezala, tudi to je nekaj vredno.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Modelu, ki mu je uspelo posrati cel raztežaj pod zaveso v Centralcu (dejansko je drek povsod!), pa poklanjam tole:

Dopoldne pred silvestrom sva z Andražem zlezla Desni slap pod Prisojnikom. Manjka mu sveča četrtega cuga, ki se jo da obvozit s prečko v levo v sosednji slap.

Zadnji cug sva izpustila. Že tako slab led je bil ob znatnem plusu na termometru in vodo, ki je žuborela na vse strani precej nevabljiv, zato sva ga pustila za drugič. Vseeno sva se dobro naplezala in mirne vesti oddrvela nasproti novoletnemu rajanju.

V soboto smo v dveh navezah šli plezat v Prisojnik, Ferenc in Polona sta šla v južno steno, jaz in Meno pa v zahodno, ker nama paše plezati v mrazu in vetru. Da nebi slučajno imela kaj sonca, sva štartala še zgodaj zjutraj, tako da sva celo smer plezala v senci. Logično ane 🙂

Začela sva v smeri Čez plati, V+/IV, prvi trije raztežaji – sploh vstop v smer, ponujajo zelo lepo plezanje. Nato sva prišla do famozne plate, ki se jo verjetno vidi že iz Trente, od katere pa nimaš kaj dosti, ker jo preplezaš po kaminu na sredini. Sam kamin bi bil zelo lep, če nebi bil naložen z velikimi majavimi balvani, dva sveža podora kažeta na to, da bojo verjetno v kratkem vsi odleteli dol. Ključno mesto smeri je v desno nagnjen previsen prehod v kaminu, ki je bolj šestica kot V+. Možnosti za varovanje ni. Izstop iz smeri je v obliki popolnoma razsute prečke, nad katero grozijo nestabilne luske. Z eno od teh 200kg lusk je Meno doživel bližnje srečanje, hvala bogu brez posledic.

Na vrhu smeri sva potem prečila daleč v desno, čez travnike in grape, do smeri Deržaj-Šlibar, ki se začne kot dokaj dolgovezen vzpon po lahki grapi, je pa tam zanimiv in divji ambient.

Navezala sva se samo v zadnjih dveh raztežajih, za katera pa sva porabila skoraj toliko časa, kot za celo prejšnjo smer. Plezanje poteka po platah levo od zajede, zgledajo pa kot mozaik – od plat odstopa 10cm zgornji sloj, klina se ne da zabiti, frendi so neuporabni. Prvi raztežaj je ocenjen kot IV-V, vendar petice tam nisem zaznal :). Izstop v obliki IV zajede je očitno odletel v dolino, tako da sva po kaki uri blodenja in iskanja prehodov izplezala levo na greben in na vrh.

Z izjemo prvega raztežaja Čez plati, sta obe smeri popolnoma neopremljeni. V kaminu je en štant in en slab klin 5m pred ključnim mestom, v platah Deržaj-Šlibar pa sva našla samo en klin.

PS. Ferenc svetuje, da vsi morebitni interesenti vzamejo s seboj metlo ali lopato, da lahko skidajo mozaik iz plat. Na voljo je v Tičarjevem domu 😉

GALERIJA