Objave z značko ‘ledno plezanje’

Danes sva z Tončkom šla v zimsko idilo in neverjeten mir pod Prisojnik. Najprej sva šla pogledat, kako zgleda zavesa v Centralnem slapu, pa sva ugotovila, da suh, votel in svečkast led brez neke možnosti varovanja ni za take šalabajzerje kot sva midva, zato sva se spustila nazaj dol in šla iskat srečo v druge slapove.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Recimo da sva jo našla v Srednjem slapu, ki se začne z kar konkretno zaveso, ki v levem delu celo ni svečkasta – ker jih prekriva gnila plast snega in ledu. Nisva lihk nevem kolk uživala, ampak pokonc je pa blo. Stvari se obrnejo na slabše v zgornjih raztežajih, kjer je led totalno suh in krušljiv, delajo se nenormalni talarji, tako da sva še najbolj uživala na čik pavzah na štantih in ob opazovanju plazov, ki so grmeli iz Goličice. Sva pa enkrat za spremembo abzailala precej manj časa kot sva plezala, tudi to je nekaj vredno.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Modelu, ki mu je uspelo posrati cel raztežaj pod zaveso v Centralcu (dejansko je drek povsod!), pa poklanjam tole:

Ko sem lani poleti falil pot na Bavški Grintavec in odkril enega najlepših koncev v Sloveniji, Zapotoške slapove, sem si rekel, da tole mora pa noro izgledati pozimi. In tako sem v soboto zvlekel Menota in Roka na turo, in res, že dostop je bil božanski – hoja po zamrznjeni strugi (opazili smo sledove drsalk, kaj pa to?), prek tolmunov in čez par skokov do končnega cilja, kjer pa nas je (res presenetljivo) pričakalo že par čakajočih navez…

Po kaki uri čakanja, ki je ob Menotovih nebulozah zelo hitro minila:), smo štartali v desni krak (levi krak NI narejen).Prvi raztežaj je bil kar zahteven, veliko svečk in steklen led, v drugem in tretjem raztežaju pa smo potem naleteli na odlične razmere. Na izstopu pa nas je pričakal bonus celotne ture, rahlo previsna zavesa, ki je sicer svinjsko donela, ampak jo je Meno mojstrsko preplezal.

Meno je tudi izkusil, kako je plezati z malo večjim številom lednih svedrov, in je bil kar presenečen, kako prijetna izkušnja je to lahko 🙂 Pa važno, da se me je oskrbnik Koče na gozdu zapomnil, ne ker bi bil tako kul, ampak po številu batin ki sem jih dobil lani na žurki 😛

GALERIJA

Ne ni še dost 🙂 Danes sva z Tončkom plezala v Trenti, najprej sva preplezala Juliano, ki je baje primorska specialiteta, ki se naredi 1x na 100 let – vsaj tako sta nam povedala dva soplezalca iz Nove Gorice. In se strinjava, najlepši slap te sezone, led fantastičen, naklonina v zgornjem delu pa tudi fantazija.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nato sva šla še v Kuklo, ki sicer ni tako lep slap, je bolj položen, se pa vseeno da potegnit malo težje linije.

Ne mine en dan, da bi si dali gmah in tako smo danes Tone, Erik in jaz popoldne po službi spet rinili tja, kamor nam nebi bilo treba, tokrat pod Predel, slap Strmec. Od prejšnega tedna je v malo boljšem stanju, še vedno pa so deli, ko se talarji kar nočejo nehati delati in vse leti v velikih kosih navzdol. Imeli smo načrt nadaljevati še do slapu v Ruševi glavi, pa smo potem, ko sem se v drugem raztežaju mučil celo uro, na vrhu pa še lepo zagazil v tolmun, ta plan hitro opustili. Erik je doživel še ledno plezalni krst, ko je dobil par konkretnih bomb od zgoraj. Od kje pa ocena II+ nam pa tudi ni bilo jasno, mogoče če zapade 20m snega?

 

Včeraj sva z Tončkom preplezala slap Fortino (Bunker) ob Rabeljskem jezeru. Sestavljen je iz dveh delov, spodnji se nahaja direkt za bunkerjem, do zgornjih raztežajev pa je treba še kar nekaj časa hoditi po enem grabnu s parimi skoki, nato se postavi kar pokonci . Zanimiv slap oziroma grapa, lažje težavnosti. Led je bil vrhunski, le v enem prehodu sem se spraševal, kako nama s Tončkom uspe še v ledu plezati podrte trojke:)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

PS. V Kresalovem vodniku je slap napačno označen na zemljevidu.

GALERIJA

Narodni šport Slovencev je pretentati oblast in opraviti nekaj na črno. Zavezništva na tem področju so razvejana, zato ne čudi, da sta se naš Jaka in Miha Klavžar (AO Idrija) namenila ponoči preplezati Luciferja. S to namero se je preko zvitih, vendar popolnoma zakonitih metod seznanila oblast v vlogi načelnika AKV. Kot je za oblast značilno, sem plezal čisto zadaj, nekajkrat tudi v popolni temi – s cepinom sem si med obupnim nekontroliranim mahanjem v srditem boju večkrat ugasnil čelko.

Kvaliteta ledu je bila čista poezija, tudi tema presenetljivo ni preveč moteča oz. sploh ni, ko se navadiš! Smo pa opazili, da se širijo na spletnih straneh debele laži o množičnem obisku Luciferja. V njem smo bili popolnoma sami!!!

Edina slaba stran poznega plezanja je ta, da na pumpah ne prodajajo več določenih artiklov. Tako smo bili prisiljeni popiti nekaj, kar običajno kupujemo otrokom. Zato lahko zaključimo, da smo bili pri polnočni vrnitvi v Ljubljano bogatejši še za eno nealpinistično izkušnjo.

Glede na naraščajoče število vzponov na ferajnu se pojavlja dvom o resničnosti samih izvedb. Zatorej ne bodite presenečeni, ko boste naslednjič na prvem štantu s težavo vlekli vrv. Prvo boste zagledali izbuljene oči in čez 5 minut še preostali del mojega telesa. To je nenapovedana kontrola, ki jo izvaja oblast!

Matjaž

Slap, ki iz ceste zgleda brutalno, potem ko ga gledaš iz strani si misliš “sej to pa sploh ni tolk pokonc”, potem ko pa si pod njem te pa spet mal srat prime 🙂

Tri ure smo danes Meno, Luka in jaz ob konstantni kanoniadi od zgoraj ne ravno potrpežljivo čakali na vstopu, da smo končno lahko pričeli z plezanjem, ampak se je splačalo. V luknji nismo štantali ampak smo potegnili kar direkt (je dobro imeti 70m štrik), narejen je zelo dobro, zgornja sveča tudi in ni videti da bi se kdaj hmalu lahko podrla. Pot za sestop je shojena, tako da ne moreš falit. Koliko pa je bilo danes tam navez smo pa nehali šteti 🙂

GALERIJA

Dopoldne pred silvestrom sva z Andražem zlezla Desni slap pod Prisojnikom. Manjka mu sveča četrtega cuga, ki se jo da obvozit s prečko v levo v sosednji slap.

Zadnji cug sva izpustila. Že tako slab led je bil ob znatnem plusu na termometru in vodo, ki je žuborela na vse strani precej nevabljiv, zato sva ga pustila za drugič. Vseeno sva se dobro naplezala in mirne vesti oddrvela nasproti novoletnemu rajanju.

  

Pravkar so se jutrnji sončni žarki pokazali iznad kriških podov, ko smo prispeli do slapa v Krnici.

Štirje letošnji zagreti tečajniki smo se udeležili tečaja lednega plezanja v vodstvu Marjana in Tadeja. Po prikazu tehnike plezanja, vrtanja lednih vijakov, sidrišč in abalaka smo se vsi podali na plezanje prvega raztežaja levega slapa. Nekoliko nerodni z zimskimi rokavicami smo postvljali sidrišča in se spuščali po enojnem vijaku. Na zadnje pa smo se preizkusili še v plezanju brez cepinov in sami sebi dokazali, da dereze kar držijo 🙂

Po petkovi popoldanski izkušnji, ko sem na poti na Begunjščico mislil, da me bo odpihnilo v Piran, sem si za soboto zaželel nekaj normalnega in uživaškega. Ker Branka letos od blizu še ni videla slapu, jaz pa sem imel bolj malo časa, sva zadnji moment nekoliko spremenila plane, se odpeljala na Jezersko in odpikala Vikijevo svečo. Sveča je (trenutno!) še vedno v odličnem stanju in še nekoliko lažja kot prejšnjič. Tudi tuširanja tokrat ni bilo, tako da sem domov pridišal z vonjem po hribih. Pravzaprav sva imela komaj občutek, da lezeva led – še pošteno zanohtalo nama ni… Odličen dan dopoldne v hribih!