oz. uradno Super Randonnee Slovenia je eden od obveznih brevetov, ki ga je potrebno prekolesariti za priznanje Randonneur 10.000 (nekako tako, kot da bi ti samooklicana avtoriteta dala diplomo, če bi 100+ najlepših po Miheliču preplezal v par letih, ti bi brusil prste, oni pa v pisarni za(je)bavali čez dokazila o vzponih). Posebnost E600 je, da je potrebno na 600 km predihati najmanj 10.000 v.m. Baje da je najtežji od brevetov, ampak to je stvar okoliščin kot so vreme, okvare, psiho-fizična pripravljenost in predvsem ŽELJE. Jaz osebno sem še na vsakem 200 km brevetu bolj trpel kot na E600, takrat sem se pač hotel dokazati s hitrostjo, neprimerno takratni pripravljenosti.

Uradno me čaka 601,6 km, 10.584 v.m in 16 prelazov različnih težavnosti, časa imam 51 ur.

Na štartu, svež kot francoska štruca

Takole: konec aprila si zlomim roko, maja zabušavam, v juniju 8x na kolo, potem pa 28.jun. ob 2:00 štart iz Ljubljane. Rana ura, slovenskih fantov grob, je določena, ker želim strmoglaviti z Vršiča v Trento še v času dnevne svetlobe. Z rano uro dobim tudi zanimiv vpogled v naravo: tri odrasle divje svinje tik ob cesti na koncu Sostra, kakšen meter se peljem od njih; tudi v Idrskem jih opazim na koncu vasi – svetlobno opremljen kolesar je ponoči skoraj bolj varen kot podnevi, če voznik ni nabrglan se mu/mi bo izognil, nezanemarljivo nevarnost pa predstavlja divjad, ki lahko kadarkoli skoči pred bicikl …

Želja kot libido pri 15-letniku, NIČ ME NE USTAVI … razen megle. U p.m., ko se dvignem iz LJ na prvi prelaz Pance (dolžina 3,7 km, višinska razlika 164 m, povprečni naklon 4,4 %), mislim da sem izven, pa je v Grosuplju taka megla, da ne vem ali že ne dežuje. Zajaham belo črto na sredini ceste, pa gre … dokler pred Zdensko vasjo ta ne izgine, posledično se hitrost zmanjša na 15/uro. Megla v kombinaciji z nočjo in baterijo naredi pred kolesarjem auro, počutim se kot brezmadežni svetnik 1. klase.

Narod naš dokaze hrani – 1. kontrolna točka

Po 50 km se začne sramežljivo daniti, v pozdrav jutru pa mi crkne merilec hitrosti. Preden se vzpnem na Bogenšperk (1,9 km 122 v.m 6,5 %) se zopet vklopi, verjetno si je opomogel od megle (?). Naslednja prelaza Vače (4,4 km 299 v.m 6,8 %) in Trojane (1,7 km 145 v.m 8,4 %) sta prebavljiva, Lipa (4,7 km 374 v.m 8,0 %) med Vranskim in Gornjim gradom pa že kaže zobe. Vzpon ni približno enakomeren kot dosedanji, temveč stopničast z neugodno strmimi odseki. Okoli 9. ure se motovilim na Črnivec (7,4 km 429 v.m 5,8 %) s štajerske strani, ki se nato podaljša še na Kranjski rak (4,5 km 159 v.m 3,6 %). S tem zaključim hišne klance, tj. klance, ki so del rednega repertoarja popoldanskih voženj. Pred menoj so Alpe. Prvo je naporno Pavličevo sedlo (7,5 km 578 v.m 7,8 %), čemur sledi dolg spust do Železne Kaple (avstrijski del slovenskega ozemlja). Potem pa horuk na Šajdo (5,3 km 371 v.m 7,1 %), kjer je začetek položen, zadnji trije km pa “uf, bog pomagaj”. Pa gre, stoje pa počasi, slab asfalt pri tej hitrosti niti nima negativnega učinka.

Košutnikov turn s severa

Zopet dolg spust v Borovlje, tu pa na 240 km levo na UBIJALCA Ljubelj (11 km 668 v.m 6,1 %). Še dobr, da sem “ogret”!!! Ljubelj je prvak na tej turi, par zeeeelooooo strmih odsekov, priporočajo se tablete proti vrtoglavici. Sledi prečenje iz Tržiča do Kranjske gore, ki pa zaradi večkrat slabe ceste ni “sproščujoče”. Tu me čaka Vršič (9 km 722 v.m 8,0 %). To je edini klanec, ki ga do tokratne ture še nisem prevozil (skoraj smrtni greh za kolesarja). Pa gre, edino s kockami tlakovani ovinki delajo probleme – če grem prepočasi mi zaradi konfiguracije in zlizanosti ogrožajo ravnotežje. Torej gas na ovinku! Na Vršič pridem ob 21:24, tema se spušča, še zadnji dve navezi se pokata v avto, pa na pir … jaz pa vklopim baterije, oblečem vse cunje in banzai v Trento. Malce sem pozen, z Vršiča sem se želel spustiti še podnevi. Spust je dolg in strm, vsakih par km se moram vstaviti in razmigati zapestja. Zaradi strmine moram skoraj neprestano viseti na bremzah, nikakor ne želim s polno hitrostjo po 325 km ponoči prileteti v ovinek. Roke držijo balanco spodaj, tetive na zapestju pečejo kot zlodej, takle’mamo. Počasi se najavlja zaspanost, zato v vasi Soča okoli 23. ure po ca. 340 km in 6.400 v.m okupiram klopco po lipo. Zraven je še pipa z vodo, kaj češ lepšega. Če cel dan tapeciraš telo, je lesena klop mehka kot puhasta žimnica. Komaj se pripravim, da vstanem ob 1:45, ampak treba bo dalje. Pri odhodu opazim, da sem spal skoraj na pokopališču, še par metrov nazaj, pa bi spal na grobu. Cesta se spušča ob reki Soči, ki me budi s svojo svežino. Vendar ne dovolj, še vedno se mi kinka, tole ne bo dobro. Dajmo še en power-sleep. Klopce na najdem, zato se v Kobaridu kar na pumpi zavijem v astro folijo in se uležem na asfalt kot pokojni musliman. Tud asfalt je lahko mehak. Čez pol ure pokonci in v kratkem pridem pod THE KLANEC, Kolovrat (10,6 km 932 v.m 8,8 %). Ta je najhujši od vseh, verjetno tudi v slovenskem merilu. Sicer imamo kup enosmernih vzponov, ki so višji (Mangart, Rogla..), toda ne poznam večjega klanca, na katerega sta speljani dve cesti. Vzpon gre po slabši cesti navzgor, po boljši pa navzdol. Muke mi olajša porajajoči se dan s svojo jutranjo pozitivno energijo. Sto metrov pred seboj zaslišim iz mraka »zanimive« predsmrtne krike in renčanja. Kašen zajtrk se obeta ne vem, vsekakor imam dovolj informacij, da začnem močno žvižgat na prste – umaknite se, prihaja homo sapiens (rahlo posran in nezmožen hitrega šprinta v hrib). In nato vse tiho je bilo. Na vrhu Kolovrata sem ob 5:50, sledi strm spust in večkratno ustavljanje zaradi ogrevanja ohlajenega telesa in masaže pekočih tetiv v zapestju. Sledi Čepovan (12,7 km 478 v.m 3,8 %) s prvimi štirimi strmimi km, kje pa je konec pa ne vem, ker se kasneje skozi malo dodaja.

Potna knjiga me nato usmeri na Kras. Če se spočit, je Kras super, ni klanca, ravnine pa tudi ne, vseskozi malce gor pa dol. Na koncu si presenečen, koliko višincev se nabere. Če pa si tak kot jaz trenutno, potem so to muke isusove, večkrat se na kolesu stoje plazim do prve ali zadnje hiše v vasi. Blamaža, ampak takle’mamo. Za kosilo je najdaljši vzpon, ki poteka iz Ajdovščine proti Črnemu vrhu (14,5 km 770 v.m 5,3 %). Imam tudi neumornega navijača – Sonce privije na 35 st.C. Vodno zajetje na 6 km je več vredno kot gajba pira. Sledi spust v Idrijo in “nema odmora dok traje obnova” čez Ledinsko razpotje (4,7 km 410 v.m 8,8 %) v Žiri. Zadnji prelaz je mala malica, pred Vrhniko še Smrečje (4,6 km 185 v.m 4,1 %). Pa sem skoraj doma. Prelazov se je nabralo za dobrih 108 km in 6.800 v.m, ostale km in v.m so prispevale drobnarije med prelazi.

Celotni turi sem naklonil 41 ur, od tega 31,5 premikajoč na kolesu. Katarza duha in telesa (minus 7 kg) je popolna, kolateralna škoda je edino žulj na desni dlani, ostalo je b.p.

Še kot zanimivost, baje avtor(ja) tega breveta sploh ni(sta) ture prevozil(a) v enem kosu. Marsikateri odsek je malce neugoden, bodisi zaradi slabe ceste ali nehumanih spustov (npr. Sela na Krasu – Dolenja Brestavica … tu bi bilo škoda še novega mauntajnbajka). Bi jima kar svetoval ta podvig. Ko sveti rdeča lučka, se prah tolerantnosti zniža – še dobr, da ne obstajajo zvočni zapisi mojih izjav s kraja dogodka.

Z menoj se končuje era enoštevilčnih ponovitev, naslednji bo dobil uradno št. ponovitve 10. Pa ne za dolgo, prijateljica jo bo spedenala čez teden ali dva – in to že drugič, verjeli ali ne !!!

Matjaž

3 Komentarjev na “Ekstremnih 600”