Z babico v Steno

Enkrat februarja so se začele debate v stilu: “Mama, letos maš pa okroglo, osemdesetko…”

“Ja, res. Veš, za praznovanja mi ni… Si pa nekej želim: skočit v tandemu iz avijona in preplezat Triglavsko severno steno.”

“Aha, uredu bomo zrihtal… ČAAKIII, KAJ?!!!”

 

No, pa smo šli. Teden po tem, ko je na prekrasen dan poletela nad Bovcem, doživela prosti pad in čudovit razgled na Alpe, smo še pred zoro stali na parkirišču v Vratih.

 

Deklica, ki se je še ne dolgo nazaj ob avtu drla, da ona pa že ne gre nikamor peš, sploh pa ne v breg, v babičinih očeh ne bo nikoli alpinistka. Bistveno vlogo je prevzel Matjaž in mamo vzel v navezo. Prej se nista poznala in verjamem, da ga je skrbelo, kako bo. Dvomi o uspehu misije »Z babico v Steno« so obledeli ob pogledu na čil obraz, delovne roke in sigurno postavo, dokončno pa so se razblinili na jeklenicah, kjer se je suvereno gibala. Seveda se je tudi mama spraševala, če bo zmogla takšen podvig.

 

Rdeče ožarjene gore so se zbudile v sončen dan. V nič kaj upokojenskem tempu smo prečkali Triglavsko Bistrico, preplezali prve skoke in si na vstopu nadeli opremo. Matjaž je navezal mamo, midve z mami pa sva bili zadolženi za fotografiranje, razlaganje, kako poteka komunikacija v navezi in čemu služi kak kos opreme. Na bistvo nisva pozabili… Ni ga bilo štanta brez selfija!

 

V smeri smo hitro napredovali. Prvi skok, pa mimo macesnov, čez Bele plati… Vsakič, ko se je stena postavila pokonci, je mama postregla z: “Ja to si pa nism nkol mislu, dam kle” ali pa “Ja kuko, a kr tukole?!” Vpisali smo se v vpisno knjigo, sledila je Bučarjeva stena, najbolj zabaven pa je bil zagozden balvan nad Bučarjevo. Tam smo se vsi malo guzili. Mama nas je vse presenetila! Kljub temu, da je prvič plezala in da je bilo očitno, da o plezalni tehniki nima pojma, se je vedno potrudila in čvrsto grabila za skalo. To, da ne bi splezala, sploh ni bila opcija. Izstopili smo po Prevcu.

 

Na robu stene smo stali po petih urah. Mama kar ni mogla dojeti, da je preplezala Steno! Bilo ji je izredno všeč.

 

Na Kredarici smo se okrepčale. Popoldanske nevihte so nesramno zamujale, zato sem si privoščila še sprehod na vrh, mami in mama pa počitek v koči. Ko sem se vrnila, mi je mama naročila, naj grem zbudit mami, ki že predolgo spi v sobi. Moje nestrinjanje z nadlegovanjem spečega človeka je v trenutku utišala s pogledom in me podučila, da če otrok popoldan spi, ponoči ne bo mogel. In kaj sem hotela… Večer smo preživele ob zgodbicah iz starih časov. Povedala je tudi to, da je šla prvič na Triglav leta 57, in to v volneni kikli!

 

Zjutraj se nam ni mudilo. Ob zajtrku sva se z mami pogovarjali, da za na vrh ne potrebujemo nahrbtnikov, čelado pa vsekakor. Mama, ki je še iz časov, ko so tudi dekleta govorile »na fanta«, se nama je zjutraj trmasto uprla in zabrusila, da čelade pa že ne: “Jo nkol še nism nucou, jo pa tut zej nebom!”  Z mami sva se samo prisrčno nasmejali, čelade smo pa nadele vse tri. Od koče smo se odpravile, ko je sonce že prijetno grelo.

 

Kmalu smo stale na vrhu. Tri babe, tri generacije: dve hčeri in dve mami ob Aljaževem stolpu. Slika bo za v okvir, pa ne za spomin, ker tega res ne pozabiš. Morda za opomin ali za zgled in motivacijo pri premagovanju zadanih izzivov: če zmore ona, bom pa tudi jaz!

 

Priznam, samoumevno se mi je zdelo, da babice zmorejo to, kar zmore moja. Šele sedaj, ko drugim razlagam, s kom sem plezala za vikend, spoznavam, da je prava korenina, z edinstveno kombinacijo trme, želje in moči.

 

Na povabilo k vpisu na alpinistično šolo pa se je odzvala v čisto svojem stilu: “Ja zakuga pa?!”

 

Odgovori

Vremenska napoved