Po mešanih občutkih, ki jih je na meni nepričakovano pustila Zupanova smer v Koglu pred štirinajstimi dnevi, je spet čas za kakšno prijaznejšo smer zmernih težavnosti, kakor Jubilejno smer v Dolgem hrbtu opiše Mihelič v Slovenskih stenah .

Andrej Škafar (AAO) je bil takoj za to, da se skupaj naveževa na vrv in splezava to klasiko, ki je delo treh mojstrov Franca Ekarja, Braneta Jakliča in Tomaža Jamnika iz leta 1967.

Pogled proti ostenju Dolgega hrbta iz Kranjske koče na ledinah je veličasten. Zmoti me samo precejšnje število navez, ki hitijo pod steno. Skeptično pogledam Andreja in predlagam, da se raje odpraviva v športno opremljeno Novo centralno smer v Veliki Babi. Noče me slišati!

Dostopiva pod smer in se naveževa nekje na sredini plošč prvega raztežaja leve varjante. Pred nama je ena naveza. Ko začnem s plezanjem, se glava uskladi z gibanjem telesa in plezanje postane pravi užitek. Sledi lepo in ne pretežko plezanje v suhi skali. Končno spet uživam! Smer vseskozi sledi zajedi ali pa pleza po ploščah levo, tam kjer previs onemogoči napredovanje. Vmes rešim še telefon, ki iz nenada prileti v sosednji graben, in ga kasneje vrnem hvaležni navezi pred nama. Kmalu se pojaviva pred prečnico v desno, ki je epično opremljena s številnimi klini. Če potegneš celoteno prečnico v enem kosu, priporočam vpenjanje vsakega drugega klina, sicer ti bo zmanjkalo sistemov. Znamenita prečnica v je zadnji težek raztežaj smeri. Pa vendar smeri tu še ni konec. Do vrha stene je še 200 metrov plezanja po skrotju, ki je lahko še kako zanimivo. Sploh če te zagrnejo meglice in rahel dež. Tako plezava nekaj metrov preveč v desno in iz smeri naju pospremi krušljiva rdeča preproga. Izplezava točno na vrh Dolgega hrbta, k vpisni knjigi, kjer se spet pokaže sonce.

Sledi samo še formalnost dneva. Dolg sestop proti Češki koči, in naprej v dolino, ter večerja pri Andrejevih. Hvala!

Fotografije so v galeriji.

Dostop: https://www.strava.com/activities/635649463