V nedeljo sem si po raznih Planjavah, NŠGjih in Vežicah zaželel kaj bolj avanturističnega, alpinističnega … epskega 🙂 Pokličem še Branko, za katero sem vedel, da ne bo preveč spraševala kam greva in zakaj ravno tja in ob 5h zjutraj se iz Martuljka odpraviva Pod srce.

Od bivaka tokrat ne nadaljujeva proti Špiku, temveč se odpraviva proti bližnji sosedi, ki se prav tako bohoti z strmo in visoko steno, žal pa tudi z bistveno slabšo skalo.

Pod steno je še nekaj snega, ki pa ne predstavlja večjih težav z vstopom. Na vstopu se še dogovoriva, da bom smer plezal v vodstvu, Branka pa, da bo hitro pobirala komplete in res je šla čez smer kot raketa. Kapa dol!

Po prvem cugu zadovoljno ugotavljava o nadpričakovani opremljenosti ter niti ne tako slabi skali. Dve ugotovitvi, ki sva jih do vrha korenito spremenila. Večina štantov je sicer opremljena, vmesnega varovanja je pa v “lažjih”, a izjemno krušljivih delih zelo malo. Tudi možnosti za nameščanje so, zaradi narave skale precej slabe. Omenil bi še petico v platah, ki ima zelo težek detajl (po moji in oceni predhodnikov kar dobra VI) in pa zadnjo petico v strmem, rumenem, povsem razbitem stebru. Tu je treba povsem odklopit glavo, tiščati skalo v steno in upati na najboljše.

Kljub temu, da je plezanje potekalo tekoče in brez večjih zapletov, sva v kamnolomu preživela cel dan in se čudila nad Miheličevo časovnico.

Slabi skali navkljub, ali pa ravno zaradi nje, preplezana smer v Frdamanih policah prinaša precejšnje zadoščenje in jo velja uvrstiti na seznam želja, vseeno pa stena zahteva mirne živce in koncentracijo pri plezanju od vstopa do vrha.

Fotke!