Gran Paradiso 4061m

Po celi vrsti naknadnih prijav, odpovedi in spremenljivih vremenskih prognoz, smo se Kruhi, Anže, Andrej, Simon in Jaka v soboto zjutraj odpravili na 720km dolgo pot proti dolini Valsavarenche blizu Aoste. Cilj je bil eden izmed lažjih štiritisočakov in turnosmučarski raj: Gran Paradiso.

Z razdaljo smo opravili v borih šest in pol urah, že na izhodišču pa so nas pričakale izjemne, poletne razmere. Podobno vreme je zdržalo cel vikend, tako da si ne bi mogli želeti boljših pogojev za vzpon.

Za ogrevanje smo se vzpeli do koče Vittorio Emanuele II na 2732m. Kruhiju sem obljubil, da bom zapisal po kom je koča poimenovana in kot vzoren tečajnik bom obljubo seveda držal. Žal ga bom moral na tem mestu razočarati z ugotovitvijo, da Vittorio Emanuele ni bila kuharica. Pravzaprav je Damijan poleg poklica zgrešil tudi spol (upam, da se to ne dogaja pogosto) – Vittorio Emanuelle II je bil namreč prvi kralj združene Italije.

Nazaj k turi. Do omenjene koče smo, dobro naloženi in večino časa s smučmi na hrbtu, potrebovali dve uri in pol. Po počitku je sledil še aklimatizacijski vzpon na 3100m ter večerja v koči, ki jo je zaznamovalo iskanje skrivnostnega gosta Mr. Kazanika, a o tem več ob drugi priložnosti.

Pozajtrkovali smo ob 5h, slabo uro kasneje pa se v zmernem tempu že dvigovali proti ledeniku. Do granitnih skladov tik pod vrhom smo potrebovali slabe štiri ure in pol, sledila je le še kratka plezarija do znamenitega kipca Marije. Gre sicer za lahko, vendar precej zračno plezanje, ki ga dodatno oteži gneča na vrhu.

Med ‘plezalci’ je vedno tudi nekaj takšnih, ki na predvečer vzpona v družbi vodnika še vadijo obuvanje derez. Kljub gneči nas je vrh očaral s svojo zračnostjo in razgledom, ki nam je med drugim ponudil Mont Blanc, Matterhorn, Monte Roso… Da bi se izognili dodatnim zapletom ob sestopu, smo se nazaj grede spustili po vrvi, obuli smučke in presmučali zelo lepih 1300 višinskih metrov do koče.

Po kratkem počitku je sledil ponoven vzpon pod bližnji Ciarforon, nato dolgo prečenje do sedla Grant Etret, nato pa slabih 1000 metrov najlepše smuke letošnje zime. Dolina, ki velja za meko turne smuke, nas je popolnoma navdušila. Ob tem še težje razumem številne smučarje, ki smo jih srečali prvi dan in so sestopali po ‘normalki’ s smučmi na ramenih.

Na koncu lahko zapišem, da je tura v celoti uspela. Ekipa je bila prava, vzdušje izjemno, vreme prav tako. Hrib pa, kljub temu, da je tehnično eden najlažjih štiritisočakov, predstavlja še vedno izziv in ga ne gre podcenjevati. Za vzpon (skupno smo naredili preko 2600 višinskih metrov) je potrebno kar nekaj kondicije, seveda pa je na tej višini tudi zrak precej redkejši.

Kar se smuke tiče pa je ‘veliki paradiž’ zagotovo upravičil svoje pompozno ime.

Za več slik klikni tukaj.

2 Komentarjev na “Gran Paradiso 4061m”

  • Matjaž:

    Mislm če ste že moral imet tok dobr vreme, bi vam pa lahko vsaj fotoaparat crknu! Foušija. BRAVO,
    Matjaž

  • jaka:

    v bistvu je meni jutranji minus res ‘požrl’ dva kompleta baterij. Na srečo smo bili dobro opremljeni s fotiči, v sili pa tudi telefoni dobre slike delajo. Sicer pa, slike so za vas, mi smo bili tam 🙂

Odgovori

Vremenska napoved