Objave z značko ‘turna smuka’

Kdo je imel genialno idejo?

Seveda, naš Jaka!

Štartamo v temi, od avta takoj na smuči in gremo. Kolikor se da sledimo stezi proti Studlhutte, snežne razmere pa zahtevajo, da občasno damo smuči na rame in nadaljujemo peš.

Počasi se naredi dan, takrat te malo zazebe, ali pa ti čelna svetilka kar zamrzne. Ko pot preide na plato ledenika zasije sonce in se pogled odpre nad dolino in na vrh. Še sanjamo o vzponu do križa na 3.798 m.

Snega je manj od predvidenega in ura je že 11. Na pobočju pod kočo Erzherzog-Johann-Hutte se z Milanom odločiva, da bova raje odsmučala. Miha in Jaka vztrajata še dobrih 70 višincev. Ko opaziva, da ju avstrijska skupina prehiti razumeva, da se bosta tudi onadva počasi vrnila na sneg. Med skalami je bil skorjast sneg pod katerim se je skrival trd led.

Smuka je vrhunska, več si lahko ogledate tudi na videu, ki ga je posnel Miha: https://vimeo.com/251020387

»Just Perfect« in nič »Under Pressure«! 🙂

1.400 metrov odlične smuke. Za to pa so bile razmere!!

Še dobro, da si je Jaka zamislil odlično destinacijo za to soboto.

Med prvomajskimi prazniki smo se trije Vertikalci (Robi, Petra in Jaka) ter dva člana AO Idrija (Miha in Valter) podali na Zahod. Plan je bil prvi dan na kočo pod Gran Paradisom, drugi dan na vrh, smučati v dolino, prespati v Chamonixu, tretji dan na Grands Mulets, četrti pa Mont Blanc in smuka nazaj.

Za Gran Paradiso smo ujeli zadnji vlak in za las prehiteli fronto, zalomilo pa se je tretji dan, ko je nad Chamom zapadlo skoraj meter snega. Vseeno smo se z gondolo zapeljali na srednjo postajo (Plan d’Aiguille) in preživeli nepozaben dan na snegu.

Odličen izlet v top družbi!

Lepo nedeljo sva z Majo izkoristila za turo na Mangart. Štartala sva iz Plazja, kjer naju je 19. aprila na parkirišču presenetilo svežih -10 stopinj! Snega do pričetka plaznice ni nič, tudi v plaznici pa so dolgi skalni trakovi, tako da sva skoraj do sedla prepešačila v supergah. Držala sva se stare turno-smučarske modrosti, ki smo jo na Vertikali osvojili šele to zimo: Kdor ne zna hodit, naj gre peš!!!

Iz sedla sva nadaljevala proti vrhu. Smuči sva, zaradi pomanjkanja snega v zadnji škrbini na grebenu, pustila nekaj višinskih metrov pod vrhom, nazaj grede pa odsmučala po italijanski poti.

Na sedlu bodo počasi že zacvetele rožice, Plazje pa se, ob iskanju prehodov, zaenkrat da peljat vsaj do vstopa v Damokleja. Verjetno pa se bo ta teden za turne smučarje slika drastično poslabšala.

Aja, če vas zanima, kako je možno, da je bila Majina smučka v dolini kakšni 2 uri pred svojo lastnico, vabljeni na četrtkov sestanek, kjer bomo po predavanju iz vremenoslovja organizirali tudi kratko demonstracijo smučanja prečk po levi smučki, prikazali psihoterapevtske prijeme, s katerimi lahko preventivno vplivaš na samomorilska nagnjenja drage turne opreme, pogovorili se bomo pa tudi o tem, koliko udarcev po riti si (govorim čisto hipotetično) zasluži nekdo, ki letos dela izpit za alpinista in se mu tako zelo ne da smučat, da raje zabriše smučko čez 1000 metrsko steno.

P.s.: Če bo kdo hotel ta vikend plezat, sem na voljo, ker bo Maja po tej objavi najverjetneje prekinila stike z mano 😀

V soboto smo se pošteno namučili v Jalovškem ozebniku. Cel dan je bilo eno samo veliko trpljenje. Jok in stok je odmeval daleč po dolini. Preko Tamarja in Planice vse do Kranjske gore, so lokalni prebivalci zmajevali z glavo in se čudili trpečim zvokom, ki so prihajali izpod najlepše izmed slovenskih gora. Ampak nekako smo preživeli, iztisnili iz sebe poslednji drobec mazohizma ter se oklenili volje preživeti ta dan. Na obrazih pa so nam ostale brazde trpljenja, ki jih tudi veter in dež verjetno nikoli več ne bosta sprala …

Z leve proti desni: Tinki-Binki, Dipsi & Po.

Zanima me, če je že kdo smučal linijo (na sliki) iz Begunjske Vrtače, ker ne najdem nobenih opisov. Zgoraj smo smučali po grebenu, nato po flanki med skalami. Sledil je še najbolj strm del, ki se spusti proti Šantancu. Naklonina smeri je med 45 in 55. Težavnost ocenjujemo tam nekje IV+, S5. Smučali: Jure, Samo in Marko.

Že vnaprej hvala za informacije.

lp, Marko

Po celi vrsti naknadnih prijav, odpovedi in spremenljivih vremenskih prognoz, smo se Kruhi, Anže, Andrej, Simon in Jaka v soboto zjutraj odpravili na 720km dolgo pot proti dolini Valsavarenche blizu Aoste. Cilj je bil eden izmed lažjih štiritisočakov in turnosmučarski raj: Gran Paradiso.

Z razdaljo smo opravili v borih šest in pol urah, že na izhodišču pa so nas pričakale izjemne, poletne razmere. Podobno vreme je zdržalo cel vikend, tako da si ne bi mogli želeti boljših pogojev za vzpon.
Beri dalje »

Padla je ideja, da bi se za vikend 16. in 17. aprila odpravili na turno smuko z Gran Paradisa (4061 m). Zaradi organizacije prevoza (dobrih 700km), v prvi vrsti pa rezervacije sicer zelo zasedene koče Rifugio Vittorio Emanuele, prosim, da se vsi zainteresirani najkasneje do torka 22.3.2011 javijo na mail, telefon oz. preko komentarja.

Gre sicer za tehnično lahek, a kondicijsko zahteven pristop na štiri tisočaka s skoraj 2200 višinskimi metri turne smuke ob spustu.

Na Paradiso gremo Kruhi, Aleš, Jaka, Anja, Andrej, Anže …

Grossglockner ali po slovensko Veliki Klek je s svojimi 3798 metri nadmorske višine najvišja gora Avstrije in gorovja Visoke Ture. Prav tako je Veliki Klek tudi najvišja gora v vzhodnem delu Alp od Brenerskega prelaza. Veliki Klek leži na meji med Koroško in vzhodno Tirolsko.

Prvi poskus splezati na goro (leta 1799) se je ponesrečil. Poleti 1800 je druga ekspedicija, ki sta jo organizirala Franz-Xaver Salm-Raifferscheid in krški knezoškof, sezidala kočo Salmhütte na višini 2750 m, ki je v začetnem obdobju alpinizma služila kot zavetišče in izhodiščna točka za vzpon. V odpravi je sodeloval tudi naš rojak – Valentin Stanič, ki je tudi izmeril točno višino gore (z barometrom).

(Vir: wikipedija)

In na Grossglockner smo se odpravili tudi mi: Kruhi, Jaka, Rudi in Andrej!

Beri dalje »

Severne stene treh vrhov

V nedeljo sredi noči smo se trije vertikalci odpravili proti Dolomitom. Cilj je bil celodnevna turno smučarska tura okoli ‘treh vrhov’ (Tre Cime di Lavaredo), ki so sicer pravi magnet za vsakega resnega plezalca. Največja med njimi, Cima Grande, s svojimi 500 metri vertikale namreč velja za eno izmed šestih velikih severnih sten Alp.

Nekaj minut čez sedmo uro smo že natikali smuči in se odpravili na dobri dve uri dolgo pot proti koči Rifugio Auronzo ter se naužili pogledov na južne strani Zahodne, Velike in Male Cime. Pot smo nadaljevali proti vzhodu in si pri Rifugio Lavaredo privoščili obilno malico. Beri dalje »