Tre Cime (Drei Zinnen)
Severne stene treh vrhov
V nedeljo sredi noči smo se trije vertikalci odpravili proti Dolomitom. Cilj je bil celodnevna turno smučarska tura okoli ‘treh vrhov’ (Tre Cime di Lavaredo), ki so sicer pravi magnet za vsakega resnega plezalca. Največja med njimi, Cima Grande, s svojimi 500 metri vertikale namreč velja za eno izmed šestih velikih severnih sten Alp.
Nekaj minut čez sedmo uro smo že natikali smuči in se odpravili na dobri dve uri dolgo pot proti koči Rifugio Auronzo ter se naužili pogledov na južne strani Zahodne, Velike in Male Cime. Pot smo nadaljevali proti vzhodu in si pri Rifugio Lavaredo privoščili obilno malico.
Nori razgledi na okoliške vrhove
Pol ure hoda kasneje je sledil prvi pravi spust in smuke ‘po prašini’ je bilo prehitro konec. Že nas je čakal ponoven vzpon proti Locatellijevi koči na slabih 2500 metrih višine, kjer smo se martinčkali na žgočem soncu in uživali v neverjetnem razgledu na znamenite severne stene treh vrhov.
Medtem ko je Damijan obujal spomine in začenjal stavke s ‘Ko sem bil natreniran, sem …’ so se moje misli začenjale s ‘Ko bom še malo zrasel, bom…’
Po dolgemu počitku smo se odpravili proti JZ s čimer smo previdno in ob pokanju številnih klož, posejanih okoli nas, zaokrožili svojo turo okrog plezalnega raja. Sledil je še zasluženi spust v dolino, pivo/radler/tiramisu na izhodišču ter večerna pot proti domu.
Trenutek pred najlepšim delom ture
Za konec lahko zapišem, da smo bili navkljub dolgi vožnji (dvakrat po 3 ure) nad izletom navdušeni. Konec koncev smo na snegu preživeli dobrih 11 ur. Imeli smo res lepo vreme in odlične razglede. Mestoma so nas sicer skrbele klože, vendar k sreči je bil teren, razen ene ali dveh izjem, dovolj položen, da je dopuščal relativno brezskrbno hojo in smuko.
Upam, da bomo te konce še obiskali v poletnih mesecih. Da takrat pa bo, vsaj z moje strani, potrebno uničiti še kak par ali dva novih plezalk …
Ostale slike s ture si lahko ogledate v galeriji.
V nedeljo sredi noči smo se trije vertikalci odpravili proti dolomitom. Cilj je bil celodnevna
turno smučarska tura okoli ‘Treh vrhov’ (Tre Cime di Lavaredo), ki so sicer
pravi magnet za vsakega resnega plezalca. Največja med njimi, Cima Grande, s svojimi 500 metri
vertikale namreč velja za eno izmed šestih velikih severnih sten Alp.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Great_north_faces_of_the_Alps)
Nekaj minut čez sedmo uro smo že natikali smuči in se odpravili na dobri dve uri dolgo pot
proti koči Rifugio Auronzo ter se naužili pogledov na južne strani Zahodne, Velike in male Cime.
Pot smo nadaljevali proti vzhodu in si pri Rifugio Lavaredo privoščili obilno malico. Pol ure
hoda kasneje je sledil prvi pravi spust in smuke ‘po prašini’
je bilo prehitro konec. Že nas je
čakal ponoven vzpon proti Locatellijevi koči na slabih 2500 metrih višine, kjer smo se
martinčkali na žgočem soncu in uživali v neverjetnem razgledu na znamenite severne stene treh
vrhov. Medtem ko je Damijan obujal spomine in začenjal stavke z ‘Ko sem bil natreniran sem …’ so se moje misli začenjale z ‘Ko bom še malo zrasel bom…’
Po dolgemu počitku smo se odpravili proti JZ s čimer smo previdno in ob pokanju številnih klož,
posejanih okoli nas, zaokrožili svojo turo okrog plezalnega raja. Sledil je še zasluženi spust v dolino, pivo/radler/tiramisu na izhodišču ter večerna pot proti domu.
Za konec lahko zapišem, da smo bili navkljub dolgi vožnji (dvakrat po 3 ure)
nad izletom navdušeni. Imeli smo res lepo vreme, odlične razglede in tudi ogromno snega. Mestoma so nas sicer skrbele klože, vendar k sreči je bil teren razen ene ali dveh izjem dovoj prijazen, da je dopuščal relativno brezskrbno hojo in smuko.
Upam, da bomo te konce še obiskali v poletnih mesecih. Da takrat pa bo, vsaj z moje strani, potrebno uničiti še kak par ali dva novih plezalk …
Odgovori
