GROSSGLOCKNER – 3798 m; 12.marec 2011

Grossglockner ali po slovensko Veliki Klek je s svojimi 3798 metri nadmorske višine najvišja gora Avstrije in gorovja Visoke Ture. Prav tako je Veliki Klek tudi najvišja gora v vzhodnem delu Alp od Brenerskega prelaza. Veliki Klek leži na meji med Koroško in vzhodno Tirolsko.

Prvi poskus splezati na goro (leta 1799) se je ponesrečil. Poleti 1800 je druga ekspedicija, ki sta jo organizirala Franz-Xaver Salm-Raifferscheid in krški knezoškof, sezidala kočo Salmhütte na višini 2750 m, ki je v začetnem obdobju alpinizma služila kot zavetišče in izhodiščna točka za vzpon. V odpravi je sodeloval tudi naš rojak – Valentin Stanič, ki je tudi izmeril točno višino gore (z barometrom). (Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Veliki_Klek)

In na Grossglockner smo se odpravili tudi mi: Kruhi, Jaka, Rudi in Andrej. V zgodnjih jutranjih urah smo se odpravili na pot proti Grossglocknerju. Pot nas je vodila skozi Karavanški predor do Lienza in naprej do izhodišča naše ture Kals am Grossglockner. Malo po 6:00 smo si že oprtali nahrbtnike in nataknili smučke ter krenili proti Grossglocknerju. Že iz parkirišča smo imeli čudovit pogled na to goro, ki nas je vabila na vrh. Kmalu po začetku ture pa nas je že pozdravilo sonce, ki nas je spremljalo cel dan. Pot je bila sprva lahka in ne strma. Bolj ko pa smo se približevali gori bolj je postajalo težje in strmejše. Proti grebenu Grossglocknerja smo zaradi poledenelega snega morali smuči zamenjati za dereze in tako smo morali zadnje metre pod grebenom smuči nositi – »vse za spust na smučeh«. Naposled smo le smuče odložili in se podali na greben, kolikor nam je še ostalo moči saj so se že kazali prvi znaki višine. Na grebenu nas je pričakal dokaj močan veter, da me je prepihalo do kos

GROSSGLOCKNER – 3798 m; 12.marec 2011

Grossglockner ali po slovensko Veliki Klek je s svojimi 3798 metri nadmorske višine najvišja gora Avstrije in gorovja Visoke Ture. Prav tako je Veliki Klek tudi najvišja gora v vzhodnem delu Alp od Brenerskega prelaza. Veliki Klek leži na meji med Koroško in vzhodno Tirolsko.

Prvi poskus splezati na goro (leta 1799) se je ponesrečil. Poleti 1800 je druga ekspedicija, ki sta jo organizirala Franz-Xaver Salm-Raifferscheid in krški knezoškof, sezidala kočo Salmhütte na višini 2750 m, ki je v začetnem obdobju alpinizma služila kot zavetišče in izhodiščna točka za vzpon. V odpravi je sodeloval tudi naš rojak – Valentin Stanič, ki je tudi izmeril točno višino gore (z barometrom). (Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Veliki_Klek)

In na Grossglockner smo se odpravili tudi mi: Kruhi, Jaka, Rudi in Andrej. V zgodnjih jutranjih urah smo se odpravili na pot proti Grossglocknerju. Pot nas je vodila skozi Karavanški predor do Lienza in naprej do izhodišča naše ture Kals am Grossglockner. Malo po 6:00 smo si že oprtali nahrbtnike in nataknili smučke ter krenili proti Grossglocknerju. Že iz parkirišča smo imeli čudovit pogled na to goro, ki nas je vabila na vrh. Kmalu po začetku ture pa nas je že pozdravilo sonce, ki nas je spremljalo cel dan. Pot je bila sprva lahka in ne strma. Bolj ko pa smo se približevali gori bolj je postajalo težje in strmejše. Proti grebenu Grossglocknerja smo zaradi poledenelega snega morali smuči zamenjati za dereze in tako smo morali zadnje metre pod grebenom smuči nositi – »vse za spust na smučeh«. Naposled smo le smuče odložili in se podali na greben, kolikor nam je še ostalo moči saj so se že kazali prvi znaki višine. Na grebenu nas je pričakal dokaj močan veter, da me je prepihalo do kosti. Pri prečenju grebena in zadnjem vzponu na vrh pa smo si pomagali z vrvjo saj je bil pogled v dolino zelooo visok. Po osvojenem vrhu pa seveda čestitke in obvezno fotografiranje. Potem pa še sestop nazaj čez greben in do naših smučk. Z največjim veseljem smo si spet nataknili smuči in odvijugali v dolino. Razen seveda Rudija, ki si je privoščil še pešačenje v dolino saj se je na turo podal brez smuči. Po turi pa nas je čakala še dolga vožnja domov. Lep dan je bil za nami…

ti. Pri prečenju grebena in zadnjem vzponu na vrh pa smo si pomagali z vrvjo saj je bil pogled v dolino zelooo visok. Po osvojenem vrhu pa seveda čestitke in obvezno fotografiranje. Potem pa še sestop nazaj čez greben in do naših smučk. Z največjim veseljem smo si spet nataknili smuči in odvijugali v dolino. Razen seveda Rudija, ki si je privoščil še pešačenje v dolino saj se je na turo podal brez smuči. Po turi pa nas je čakala še dolga vožnja domov. Lep dan je bil za nami…

Odgovori