Muztagh Ata 2017

Konec letošnjega meseca junija se je naša 9 članska ekipa odpravila proti vzhodu, na odpravo, ki jo je koordiniral izkušeni Iztok Cukjati, med udeleženci sva bila tudi vertikalovca Tomi in jaz. Letalska povezava je res udobna, zvečer startaš z Ljubljane, zjutraj pa si v Biškeku. Čeprav smo prileteli v Kirgizijo je bil naš cilj na Kitaskem, v regiji Sinkiang. Prvih nekaj dni smo tako preživeli na poti. Izmenično z vožnjo v kombiju ali na turi po neimenovanih tritisočakih, po zelenih, s cvetjem prekritimi dolinami. Že samo prečenje mejnega prehoda na prelazu Torugart je izkušnja :) da o številnih vojaško/policijkih kontrolah sploh ne govorimo. Ob prihodu v Ujgursko mesto Kašgar pa doživimo še novi kulturni šok… policija, Kitajci, Ujguri, hrana… meni je bilo všeč :) (več o tem kdaj drugič)

Pa smo že spet na poti, po cesti, ki pelje v Tadžikistan in dlje v Pakistan. Spet policijska kontrola (same dogodivščine :)). Manjši avtobus nas pripelje do avtomobilske baze. Že isti dan opravimo še eno aklimatizacijsko turo na bližnji “kucelj”, tisti domači štiritisočak, ki ga ima vsak za svojo jurto :) Naslednji dan pa se odpravimo proti baznemu taboru. Zaradi slabega vremena našega cilja, Muztagh Ate, nismo še videli. Ledeni Oče Gora je zavit v oblake.

BT je postavljen na plato pod moreno, med dvema ledenikoma na 4.400 mnv. Kot je že zapisal soudeleženec, še dobro, da smo se aklimatizirali v Kirgiziji, kajti preživet 2 tedna na taki višini bi bilo sicer težje. Prva noč v bazi hitro mine, jutro bo sončno in primerno, da se končno soočimo s pobočjem nad nami. Tokrat smo morali napredovati počasi; morena se dviga za dobrih 700 metrov, pot pa se vije čez celo širino ogromnega pobočja. Opremo pustimo tam, kjer bo nastal naš “ABC” na cca 5.100 mnv. Isti dan se vrnemo v BT. Po povratku sva oba z Matejo že kazala znake slabega počutja. Morda zaradi višine, utrujenosti potovanja, ali sva kaj “staknila” na poti… Naslednji dan jih gre na goro le 7. Najprej ABC, potem pa s smučmi ali krpljami na višji T1 (5.550 mnv cca). Verjamem, da so se imeli lepo.

oba

Pride jutro in še v temi se odpravim, tokrat sam, po sledeh sovrstnikov. Dan počitka mi je dobro del, še preden bi postal lačen za kosilo sem na ABC, tu preživim popoldan tako, da talim sneg za vodo. Razen nekaj mimoidočih prevladuje tišina. Proti večeru spet pada zaledeneli dež. Jutro pride počasi, zame je to prva izkušnja na taki višini. Ko posije sonce pa sem že na smučeh. Na poti navzgor srečam celo mojo ekipo, ki se spušča proti BT. Izmenjamo nekaj besed in se pozdarvimo, se vidimo naslednji dan.

Zgornji T1 leži takoj pod seraki, tu je postavljenih dobrih 40 šotorov komercialnih odprav. Danes so vsi prazni. Da mi ne bo dolgčas grem še malo naprej pogledat kakšna je pot. Pridem do začetka ledeniških razpok, dalje ne grem, ker sem sam. Uživam v razgledu in gledam kako se približuje nevihta. Razen hladnega vetra mi ni slabo :) odsmučam do šotora in sem že spet v spalki. Snežilo je celo noč. Zjutraj pa sem bil za zajtrk v BT. Take smuke nisem še doživel. Celo zahodno pobočje je bilo na razpolago le meni. Trda podlaga z dobrimi 15 cm svežega snega :) En sam užitek.

Nekaj dni počitka v BT pa smo spet na poti navzgor. Tokrat je cilj T1. Ne hitimo. Smuči imamo že pripravljene v ABC-ju. Dan je dober. Višje gremo bolj piha. Meni pa se spet pokažejo simptomi neke bolezni. Malo pod T1 sem prisiljen obrniti. Zavedam se, da predstavlja to zame konec preizkusa na gori. Na poti navzdol srečam Tomija, se objameva in pozdraviva, srečno! Nekako pridem v BT, se zbašem v šotor in spalko. Ostalim zaželim vso srečo, mi ne preostane drugega. Bosanska naveza je imela tudi zdravnika, ta mi pomaga z diagnozo okužbe in primernimi tableti proti virusu, ki me je onesposobil…

Z Matejo si delava družbo medtem ko so ostali na gori, res ne bi kartal sam. Višje nad T1 je ekipa vztrajala še za en dan. Ni bilo razmer. Zapadel je novi sneg in so morali obrniti. Na koncu nam je zmanjkalo časa za še en poskus. Kitajska meja ne dopušča odlašanj terminov za prehod :)

IMG_1659

Po dveh tednih smo spet v mestu, med avtomobili, na poti v zeleno Kirgizijo in domov. Še kratek postanek za kavo v Carigradu in smo spet v objemu domačih.

Kdaj gremo spet? :)

Odgovori

Vremenska napoved
Zadnji komentarji