Ponoči v se pripeljemo do izhodišča za Cmir. Naprej je cesta videti zasnežena. Nam vsaj nazaj grede ne bo treba pešačiti. Tako se kar takoj spravimo na smuči. Za 20 metrov. Naprej je cesta kopna, vendar imamo srečo, da ne za dolgo. Pri Aljažu je potrebno še enkrat sneti smuči, saj je okolica Doma brez snežne podlage. Do plazovine pod Steno, kjer dokončno pospravimo smuči, se tu pa tam še pomatramo čez kakšen kopen delček.

Sledi sprint do vstopa in zabava se začne. Trdo, da se nam kar smeje. Kot se spodobi smo “pozabili” zaviti desno (ni bilo zalito) in se znašli na grebenčku, kjer smo malo potrenirali z vrvjo. Branka je šla naprej v izvidnico, vendar ji ni preveč dišalo. Zato sem skočil pogledat še v desno, kjer se je odprl pogled na Bele plati. Samo še prečke smo morali zvozit.

Potem pa je končno steklo. Meča so pošteno trpela. Sploh si nismo predstavljali, da so lahko plate tako strme.

Bele plate.

Delček prečke.

Strmo.

Še malo.

Potem sneg do Bučarjeve stene še ni do konca predelan oz. ne uživa popolnega zaupanja. Tudi bučarjeva je kar malo razočaranje, ker od daleč izgleda lepo zalita, vendar sneg v njej ne drži preveč. Jaz se zbašem čez levo, dekleti pa ob pomoči vrvi kar naravnost po ledu.

V drugi polovici Prevčevega izstopa pa sledi še ena doza šutiranja v meča in že smo zunaj.

Najboljše pa za konec. Za Cmirom odlične razmere. Z malo iznajdljivosti se, da pripeljati do/v gozd.

Odlično.

1 komentar na “Slovenska”