“Kaj delaš v petek?”
“Nehi. Karkoli imaš v mislih nimam časa, ker pelem tamalo na trening.”
“Kaj pa če greva nad Okrešelj pogledat Vzhodno?”
“Te pokličem nazaj…”

… in tako sva šla z Nejcem v petek zvečer na Okrešelj na pir in pasulj (hvala žena). Naslednje jutro sva se podala pod steno in do nje pošteno gazila po napihanem snegu, ki ni obetal nič dobrega. Vseeno sva vstopila v smer in bila nagrajena. Napredovala sva hitro, bila ves čas navezana, vendar veliko časa plezala tudi simultano. V smeri sva našla vsega en klin, ob dobrih razmerah pa nisva izgubljala veliko časa za nameščanje svojih in pičila dalje.

Izplezala sva le štiri ure po vstopu, seveda z nasmeški do ušes. Ura pa šele poldne… Kaj zdaj, splezava še eno? Naredila sva edino pametno stvar in odhitela v kočo na pir… Pa potem še na pumpo na pir… Pa domov na pir… V bistvu sva pila pir skoraj dlje kot plezala, ampak tako to je, ko se ti vse poklopi 🙂