‘Uncategorized’

Letos je moje plezalno leto minilo v duhu raziskovanja zahodnih Julijcev pri naših sosedih. Ni kaj reči – res so lepi in divji kraji. Nekega večera, ko ležim v postelji in listam Miheličev vodniček ter malo obujam spomine, naletim na majhen listič, ki označuje stran, kjer je vrisana smer Bučer & Kristan v Malem oltarju. Listič je tam mirno počival več let, saj sem na smer že čisto pozabil.

Kliknem prijatelja Primoža aka Gojc (to je tisti model, kateri je najino zadnjo turo izgubil ključe od avta) in mu omenim, da bi midva ta vikend lahko kaj splezala. Pravi, da je isto on razmišljal – super, vse je zmenjeno! Vmes dobim še povabilo za plezanje v Travnik-u, ampak sem že zmenjen in te smeri sem si res želel in nanjo ne mislim že spet pozabit.

V soboto zjutraj sopihava po strmi poti proti Ak-u, te konce imam sam za izredno lepe in divje, Gojc pa je tu prvič in je prav tako navdušen (sploh ko se odpre pogled in pred sabo zagledaš verigo hribov). Počasi kreneva proti trem macesnom, kjer se vpiševa v vpisno knjigo (nekaj ljudi je šlo tod mimo). Dostop do smeri malo sfaliva, a hitro popraviva – orientacija naj ti bo ogromna votlina, ki se vidi iz melišča.

Smer je izredno lepa, odprta – zračna, skala je čvrsta, opremljenost smeri je skopa, občutki ob taki divjini pa veličastni. Na vrhu Malega oltarja (deset metrov od vpisne knjige) je sidrišče za spust po vrvi. Midva nadaljujeva po grapi desno (če si obrnjen proti steni). Tam zagledaš pripravljene prusike od predhodnikov. Zadnja dva spusta sta strma: prvi je približno 40 metrov po strmi zajedi, drugi pa 60 m. Po spustu sledi melišče proti vstopu v Jugovo grapo, tam pa obideš sprane pragove po levi strani, kjer se ujame potka.

Tine je v svojem vodničku lepo opisal smer. Priporočal bi jo vsem izkušenim plezalcem/alpinistom, tistim, ki šele štartate v svet alpinizma, pa bi rekel, da še malo počakajte. Ocene po skici ne izgledajo nič kaj grozljivo, vseeno – tam, kjer se pleza, se pleza (primer; Mala Mojstrovka – Debelakova) dostop in sestop pa tudi zahtevata previdnost in predvsem izkušnje.

Včasih sem na karabinčku sabo nosil fotoaparat, sedaj pa sem nesel kamero in tudi nekaj posnel – jap časi se spreminjajo.

https://www.youtube.com/shorts/nBpNNJEU-6Y

 

 

 

S prijateljem Primožem (a.k.a. Gojc) se zadnje leto vidiva približno tako pogosto kot Halleyjev komet.. A glej ga zlomka – ratalo nama je! Načrt: ena lahka, sproščena popoldanska smerca, za dušo in nostalgične debate. Po 17 letih alpinizma človek začne cenit tudi sonček, suhe noge in plezanje brez psihiranja.

Zmeniva se za Pstuh v Mali Mojstrovki, po službi. Dobiva se ob 15:20 na Kranj-Zahod. Sam pridem 10 minut prej (kar je popolnoma netipično zame), Gojc pa 20 minut kasnej (kar je popolnoma netipično za njega). Ko se usedem v avto, pravi:

“Stari, en pir mi je padel po tleh… greva še enega kupit.” Seveda greva.

Ko končno prideva na Vršič, naju najprej pozdravita veter in mraz. Gojc se le nasmehne in izstreli:

“Stari… dolge hlače sm pozabu.”

Ampak nič hudega – to bova midva na hitrco. Vzameva 4 komplete, brez kladiva, ker saj bo to “čist izi”. Smeri sicer ne najdeva takoj – namesto v Pstuh zarineva v neko podrto vertikalo levo od nje. Po gredi se končno priključiva pravi smeri, ampak do takrat sva že zanohtana, kar vsako prijemanje takoj prestavi vsaj za eno oceno višje.

Kljub temu prideva na vrh –  prepihana in nasmejana. Gojc reče:

“Ej stari, sam pir bova pa v dolini pila.”

Plan ostaja. Lavfava dol, čez vratca, kjer zagledam majhnega otroka, ki se joka na strmini, ker se je zaplezal izven poti, oče pod njim panično išče rešitev. Ni časa za razmišljanje – lavfam dol, poba primem in ga herojsko prenesem do očeta. Oba si oddahneta.

Prideva do avta. Tam pa plot twist:

“Ej… nimam ključa.”

Jaz: “Aha.”

On: “Mislim resno.”

Jaz: “Aha.”

Še en tek pod steno, nič. Srečava znova isto družino (ja, Gojc je kondicijska pošast), ampak ključa še vedno ni. Začneva štopat. Ustavi nama Berlingo s portugalskimi tablicami – notri dve punci, govorita slovensko.

Rečeta:

“Ej, midve bi vaju peljali, ampak nimava sedežev…”

Pogled mi uide na dve poročni obleki zadaj. Ravnokar sta se poročili in sta na poročnem potovanju. Ena od njiju predlaga, naj vprašava dva fanta na parkirišču z registracijo KR. Lavfam do njiju – eden ravno govori z vlečno službo, ker jima je crknil avto. Nevermind. Lavfam nazaj. Punci se zasmejeta in rečeta:

“Dej, midve se bova ulegle zadaj na posteljo, vidva pa naprej – naj eden pelje.”

Rešena. Z njuno pomočjo prideva do Kranjske Gore, direktno na avtobusno. In glej ga zlomka – ravno se pripelje avtobus, ki gre proti Ljubljani. Gojca pelje v LJ, mene pa v Naklo. Ko hodim proti avtu po temi, kot kak šolarček po nočni straži, si rečem:

“To so tiste dogodivščine, zaradi katerih se sploh splača živet.”

Zapis našega člana Urbana: 

 

Prišel je konec junija in s tem tudi tabor v Dolomitih, ki ga organizira AO TAM in s tem tudi njihovo povabilo, da se pridružimo tudi Vertikalci. Jaz sem štartal že v petek po šihtu, in seveda padel v gužvo okoli Šentviškega predora, Tadej pa se je pridružil v nedeljo popoldan. V soboto sem vstal bolj pozno, ker sem prejšnji dan ob 11 zvečer šele postavljal šotor, in se odpravil na kolo, ker je bilo cca 50km ceste zaprte samo za kolesarje in mi drugega praktično ni preostalo. V soboto je potekal DOLOMITES BIKE DAY 2025.

Nedelja 22.6.

SMER: Sudkante V, 270m, južna stena Punta Alpini

V nedeljo sva se s Špelo (AO TAM) odpravila v južno steno gore Punta Alpini, plezati smer Sudkante z oceno V. Ker je Špela letos že kar nekaj plezala v hribih, moja pa je bila prva letošnja smer sem dal pobudo, da jaz začnem. Prvi raztežaj sem splezal brez problema in tako je šlo izmenično tudi do vrha smeri. Smer je bila lepa s solidno skalo, malo me je pa vseeno zmotilo ker je bila praktično cela smer markirana z rdečimi oznakami. Kratek sestop in zaslužena pijača v koči Strobel.

 

Ponedeljek 23.6.

SMER: Dibona V+, 350m, južna stena Großer Falzaregoturm

V ponedeljek sva se s Tadejem odpravila plezati praktično sosednjo smer od včerajšnje, če odmislimo eno navrtano smer vmes, in sicer smer Dibona v južni steni Großer Falzaregoturm-a, ki je sosednji vrh proti zahodu od Punte Alpini. Smer poteka od vznožja stene do vrha, kjer nas pričaka prečudovito plezanje v razkoraku med stebrom in steno, ter detajl smeri kjer moraš prestopiti iz stebra na steno. Plezarija je potekala gladko in posledično sva bila na vrhu smeri po 3 urah.

 

Torek 24.6.

SMER: Sperone Ghedina VI-, 220m,
zahodna stena Castelletto, gruppo
Tofane.

Za zadnji dan najine skupne plezarije sva si s Tadejem izbrala smer Sperone Ghedina, malo krajša smer ampak zato kar resna za svojo oceno. Malo sva se lovila glede orientacije, in previdno plezala detajl smeri, ki je praktično pol raztežaja zelo krušljive skale. Ampak tudi to smer sva preplezala brez omembe vrednih zapletov, abzajlala v strelsko luknjo iz prve svetovne vojne in po 10 metrih predora nadaljevala po markirani planinski poti do avta.

 

Ker je bil torek zadnji dan plezanja za praktično vse udeležence tabora, smo večer zaključili ob klepetu, kakšnem kozarčku in turnirju balinčkov, kjer sva s Tadejem ubranila lanskoletno zmago. V sredo smo se spakirali, večina jih je krenila direktno proti Sloveniji, sam pa sem skočil s kolesom še do Cinque Torri in se nato odpravil proti domu.

V soboto smo se skupaj s tečajniki odpravili plezat v severno steno Nad Šitom Glave. Prvotni plan je bil preplezati  Kranjsko poč in Severni raz, a nas je pod smerjo presenetilo ogromno snežišče, ki je spremenilo naš načrt.

Namesto da bi se borili s snegom, smo se vsi odločili zaplezati kar v Kranjsko poč, ki je tudi sicer klasična in čudovita smer. Sam sem prečil snežišče nekoliko desno, splezal v robno zev in štartal v smer Tandara-Mandara, saj se je pod vstop v Kranjsko poč skorajda nemogoče prebiti. Z police sem nato prestopil nazaj v izvirno smer.

Tadej pa je ubrano potegnil levo, z nekaj svoje improvizacije, in se nato elegantno priklopil nazaj v Kranjsko poč. Smer je bila odlična (tako kot vedno), kamin v zgornjem delu je še vedno kompakten, ponuja lepo plezanje v razkorak (Tečajniki so se naučili kako je treba dat noge narazen 🙂 ).

Med vzponom pa so imeli tudi priložnost videti kako se pravilno zatakne frend (oz. zatič), pa tudi kako se učinkovito zabije klin. Učenje v praksi, torej!

Dan smo zaključili z nasmehi in mrzlim pivom v Erjavčevi koči, kjer smo še enkrat obujali detajle iz stene in delili vtise. Super dan v super družbi!

 

Predzadnji vikend v maju, 23.-25. 5., smo se tečajniki AŠ in drugi člani odpravili na plezalni vikend v Vipavo. Nekateri bolj zgodnji, so prišli postavit tabor in pripravit vse potrebno za prijeten vikend že v petek, večina pa se nas je zbrala v soboto zjutraj. Pregledali smo potrebno opremo in za tem odšli proti plezališču. Sprva je bilo predstavljeno nekaj teorije glede postavljanja in podiranja premičnih varoval v steni, podane so bili tudi primerne demonstracije, predstavljeni različni tipi metuljev in napotki, kam in kako jih postavljati. Kaj kmalu pa smo se razdelili v trojice in to sami preizkusili v praksi. Pričeli smo s plezanjem v navezi, ter ob tem preizkusili novo pridobljeno znanje postavljanja premičnih varoval, potrenirali pa smo tudi ostale veščine, postavljanje sidrišč in varovanje. Ni manjkalo ne dobre energije, ne zagona, le en par superg je ostal nekje v steni, katerega je šla dvojica proti koncu vaj tudi iskat.

 

Popoldanskem delu je v kampu sledil skupinski piknik, dan pa se je zaključil v skandinavskem stilu, in sicer smo se preizkusili v družabni igri Kubb, pri kateri se meče lesene valje z namenom zbijanja trdnjav nasprotnika. Bilo je ravno prav za ogret, kljub majskemu času je bila namreč noč za kampiranje še dokaj sveža.

 

V nedeljo zjutraj smo pripravili vso potrebno opremo in odšli ponovit vajo. Razdelili smo se in v trojicah preplezali različne poti do skupne točke Nikolajevi smeri, kjer smo se skupaj zbrali. Plezanje je bilo prijetno in razgledi sredi Vipavskih sten čudoviti. Na zbirni točki smo podelili vtise in nekaj šal, se naužili razgledov, se podkrepili in kmalu za tem vrnili v tabor. Vikend smo zaključili z deljnjem izkušenj, pozitivnih stvari in morebitnih težav, ter področij, na katerih bi se želeli izboljšati. Odnesli smo nove izkušnje, nekaj dokazov cvetenja navadnega jesenčka, predvsem pa se je vikend zaključil poln novih doživetij.

 

 

Konec marca do začetka aprila smo se člani alpinističnega kluba podali na sever Evrope – na čarobno, surovo in vetrovno Islandijo. Naš cilj: en teden turnega smučanja v divjini med fjordi severno od Dalvíka. In kot se za pravo ekspedicijo spodobi, se je vse začelo že precej prej – s skrbnim načrtovanjem. Prva avantura je bila iskanje najcenejših letalskih kart, ki ne vključujejo postanka na Grenlandiji, sledil pa je še logistični podvig – kako spraviti 13 ljudi in tono opreme 500 km proti severu.

Rešitev: dva kombija, optimizem in molitev, da bosta kombija zdržala.

Na poti nismo pozabili na nujne zaloge – »nekaj«  alkohola iz letališča, »nekaj« iz islandske alkoholne trgovine Vinbuđin, hrana pa iz nizkocenovnih trgovin, ki jih krasi logotip pujska. Na parkirišču pred trgovino v Reykjaviku smo našemu predsedniku kluba pripravili rojstnodnevno presenečenje, kot se spodobi – s torto, svečkami in smehom.

Po dolgi poti sta nas pričakali dve idilični leseni hiški tik ob morju, ki sta postale naš dom za naslednjih nekaj dni. Že naslednji dan smo zagrizli v prve zimske vzpone v okolici Dalvíka, vsak dan pa nas je pot vodila dlje proti severu – v iskanju pršiča in dobrih linij. Snežne razmere so bile sicer skope, a zagnanost ekipe in širina islandske pokrajine sta odtehtali vse. Smučali smo cel teden.

Islandija pa ni ponudila le turnih smukov – raziskovali smo slapove, gejzirje, vroče vrelce, lavino jamo z vrocim izvirom – Grjotagja (Snemalni prizor Ygritte, Game of Thrones, you know nothing Jon Snow), vulkane in naravne terme, kjer te v kopalkah obliva para, okoli pa piha veter, ki te z lahkoto dvigne s tal.

Videli smo tudi severni sij. Medtem ko drugi dan za dnem lovijo severni sij in se vračajo z ledenimi prsti in praznimi spomini, smo ga mi gledali kar dva večera zapored – iz jacuzzija, s pirom v roki 🙂

Obiskali smo tudi mesto Húsavík in tamkajšnji muzej z okostjem kita, ki je bilo tako ogromno, da si dvakrat premislil pred skokom v morje (ja, tudi v morju smo se kopali). Med kulinarične podvige ekspedicije pa sodi pokušina fermentiranega morskega psa – tradicionalne islandske specialitete. Težko opišemo okus… ampak, če si kdaj jedel gumo, ki je 6 mesecev ležala v amonijaku – potem si blizu. Obrazi so govorili več kot besede. Nekateri celo več kot glasne kletvice.

Večere smo preživljali v lokalnem pubu v Dalvíku, vsakič, ko smo naročili pivo, so nas vprašali, od kod smo – kot da bi govorili starodavni jezik izgubljene civilizacije.

Na koncu lahko rečemo samo: Islandijo smo premešali kot pravi avanturisti. Smučali, se smejali, prepotovali pol otoka, jedli eksotične zverine in preživeli. Misija več kot uspešna. Če nas kdo vpraša, če bi šli še enkrat – samo recite kdaj.

Podaljšani vikend 11.4. – 14.4.2024 smo izkoristili za izvedbo ledeniškega tečaja v prelepem prostranstvu Monte Rose.

Skupaj nas je šlo 7 – dva profija in 5 neznalčkov : Tonček in Tadej, pa peterica Urban, Rok, Jure, Jan in Helena. Z najetim kombijem smo se okoli 1ih zjutraj odpeljali iz Slovenije. Po 8ih urah vožnje (šoferji Jure, Rok in Urban) smo prispeli v Alagna Valsesia (1191 m), se pripravili na dostop do koče Gnifetti (3647 m) in s težkimi ruzaki startali.

Uporabili smo tri žičniške povezave ( prva Alagna 1191m – Pianalunga 2050 m, druga naprej do Passo dei Salati 2961 m in tretja do Punta Indren 3275 m) – povratna karta za vse tri je bila 45€.

Okoli pol sedmih zvečer smo se vselili v sobo in odšli na super večerjo (gosta juha iz rdečega zelja, testenine z mesom, pečen piščanec s pečenim krompirjem in sladica). Po večerji smo utrujeni odšli spat. Hoja je bila naporna, saj je bil pred kratkim zapadli sneg nepredelan in smo celo pot od Punta Indren do koče Gnifetti gazili, večinoma Tadej – hvala Tedi. Tonček in Jan sta se vzpenjala s turnimi smučmi in je bilo zanju to precej lažje. Nenavajeni takih višin, smo si lajšali glavobole z aspirini.

Drugi dan smo se po zajtrku opremili z lavinskimi žolnami in opremo za ledeniško navezo. Navezali smo se v dve ledeniški navezi, ena s tremi in druga s štirimi udeleženci.

Vzpenjali smo se nad kočo ob/po ledeniku Lys v smeri sedla pod Lyskammom. Na višini cca 4050 metrov smo se obrnili in sestopili do bližine koče, kjer smo imeli najprej praktičen prikaz:

in nato sami vadili več vrst reševanja padlega v ledeniško razpoko – padli je/ni pri zavesti, padli je/ni poškodovan.

Ves čas nas je spremljalo res izredno lepo vreme in kar pretoplo – sonce je žgalo močno in krema s faktorjem 50 (namazana večkrat čez dan) nam je komaj zadoščala.

Tretji dan se je ekipa hrabrih in močnih povzpela na vrh Vincent Pyramide 4215 m.

Z Janom sva ostala v okolici koče, naju je premagala višina. Fantje pa so v naskoku zavzeli vrh v cca 2 urah in pol, 650 višincev in cca 4 km. Tonček je turo opravil s smučmi. Medtem si je Jan privoščil smučanje po bližnji flanki nad kočo, sama pa sem si vzela počitek – spanje in sončenje, a ga je kmalu prekinil Tonček, ki je prismučal s piramide, prav kmalu za njim pa so pripešačili še fanje. Navdušeni so bili nad vzponom, saj so ga izvedli v mnogo boljših razmerah – sneg je bil že precej predelan in tudi jutranje temperature so bile nižje, kar je pripomoglo k hitrejšemu in lažjemu napredovanju v hrib.

Razgled z vrha 🙂

Popoldan je minil ob počivanju/spanju/kartanju – pred in po zopet dobri večerji.

Četrti dan smo se po zajtrku  počasi odpravili v dolino. Tudi tokrat je bila hoja precej lažja kot prvi dan in z derezami na nogah smo se hitro spustili do žičnic.

Na parkirišču smo z olajšanjem ugotovili, da nismo dobili kazni za parkiranje (Easy park je štel le en sam dan, ostalo smo se švercali). Odpeljali smo se domov in v večernih urah prispeli v Slovenijo – le rdeča lučka na armaturi nas je ustavila, da smo dolili olje 🙂

Ta podaljšan vikend smo imeli res enkratno vreme, sončno, brez oblakov. Razmere za hojo sicer niso bile najboljše zaradi predirajočega snega, vendar pa je bil tečaj izpeljan skoraj po planu – v boljših razmerah bi se vzpeli še na kak štiritisočak. Imeli smo tudi srečo z žičnicami, ki so nekatere delovale le še ta vikend.

Še nekaj utrinkov

Letošnja zima je že zgodaj prinesla dobre razmere za plezanje. Tako smo se tudi tisti že rahlo zarjaveli zbrcali iz zimskega spanja in se odpravili po svojo dozo.

Dvakratno orodjarjenje v zasavskih drajtuliščih je zadostovalo, da sem si povrnil samozavest in željo po bregih. Po nekaj bolj ali manj lažjih sprehodih sva se z Matejem Balažicem (AO TAM) dogovorila za plezarijo 16.–17. decembra. Ker sva prvo bojno vrsto že zamudila (no, ja, Matej se je že dobro ogreval v Raduhi), se nama je zdela severna stena Špika dovolj spodoben cilj. Z leti se vedno bolj oddaljujem od pretiranega prostovoljnega matranja, zato sva šla po ključ od bivaka Pod Srcem večer pred vzponom, turo pa planirala za dva dni, ker (vsaj zase lahko rečem) raje dvakrat dolgo spim, kot pa enkrat zgodaj vstanem.

Kljub dobro načrtovani turi na vrhu Zelene glave obrneva zaradi pršnih plazov. Med premlevanjem, ali sva se odločila prav ali pa sva samo rahleca, na hitro pregledava novice in opaziva, da so v Mojstrovkah menda v redu razmere. Odpraviva se v dolino, prespiva na Erjavčevi koči in zjutraj (ne ravno prva) pristopiva pod Mojstrovke. Ker je v Debelakovi že gneča, zgaziva še tistih nekaj metrov do Stebra revežev (III/M5, 85°, 60°–70°, 500 m). V smeri so odlične razmere. Z sončnim zahodom sva na vrhu.

23. decembra se me usmili Maja Jereb. Kraj sten v Prisojniku se zdi primeren cilj. Zjutraj najprej opaziva, da je stena precej spihana – kopna. Na desni pa zagledava lepo zalito Severozahodno grapo (M5, II–III, 40°–60°, 400 m). Da ne bo prelahko, vseeno vstopiva direktno v vpadnici. V prvem raztežaju je sneg zanič, zato je potrebne nekaj iznajdljivosti (muke), da se prebijeva čez. Potem se naklonina položi in do vrha škripava po zbitem snegu.

28. decembra ima Matej spet čas za drugi poskus. Zaradi moje pozabljivosti gre kratek jutranji dostop iz bivaka k vragu (podrobnosti razložim ob pivu), zato štartava direktno iz Ljubljane ob 6h zjutraj. Spet vzameva s seboj opremo za bivak, tako da se nama nikamor ne mudi. Nekaj čez deveto vstopiva v žleb ob Zeleni glavi in ga po približno 100 metrih zapustiva levo v manjšo grapo in plezava nenavezana do zapore, ki jo obideva desno, se naveževa in preko krušljive police prestopiva nazaj levo v grapo. Nadaljujeva proti desni po povezanih snežnih trakovih z odličnim snegom čez Dibonovo polico proti Direktni smeri.

Pred temo splezam še en strmejši raztežaj pod zajedo, fiksiram vrv in se spustim nazaj do sidrišča. V iskanju boljšega prostora za bivak fiksirava še drugo vrv in se spustiva še dodatnega pol raztežaja, kjer si pod previsno zaporo izkopljeva zadovoljivo polico za spanje.

Po zajtrku se ogrejeva z žimarjenjem do zadnjega sidrišča, potem pa gre bolj ali manj tekoče naprej. Vsi raztežaji so lepo zaliti. Tako lepo, da se ne posluživa niti leve izstopne variante, ampak nadaljujeva naravnost po žlebovih. Ob 16h sva na vrhu (III/AI5, 90°/60°–80°, 900 m). Sestop čez Kačji graben pa nama vzame še dodatni dve uri.

Kot je napisal Matej, hvala bogovom za razmere in vreme ter Perotu in Katji za prevoz in pogostitev.

#šebrcamo #vikendbojevniki

LP, Marjan

Med 21. in 29. oktobrom je potekal 9-dnevni plezalni tabor na Azurni obali v nacionalnem parku Parc national des Calanques. Park je bil ustanovljen leta 2012. Razteza se med mesti Marseille, Cassis in La Ciotat ter obsega čez 520 km². Kalanka (calanque) sicer je ozka dolina s strmimi stenami podobna fjordom, kar je za nas plezalce zelo privlačno in tu je za >400 strani vodnička plezalnih smeri, večinoma večraztežajnih, nekatere navrtane, nekatere ne.

V soboto smo se četverica hrabrih (Maja Jereb, Tadej Marolt, Urban Muck in Helena Dolamič), podali na dolgo pot in v večernih urah prispeli v mesto Cassis, kjer nas je čakal apartma. Ob večerji smo zavzeto pregledovali vodniček in se dogovarjali za plezanje v naslednjih dneh.

Nacionalni park nas je res očaral s prelepo naravo:

z zanimivo plezarijo v apnencu:

in peščenjaku (Cap Canaille):

s prihodom do začetkov plezalnih smeri s spusti po vrvi:

s plezanjem skozi luknje:

čudovitimi razgledi naokoli:

in z razgledi v dno plezalnih smeri, kjer je bučalo in se penilo morje:

in ne nazadnje tudi s plavanjem v še vedno toplem morju (tudi med meduzami). Žal sem tretji dan obležala z vročino in glavobolom, a so se ostali trije člani naše ekipce uspešno spopadali s skalo vse naslednje dni.

VZPONI:

Nedelja 22.10.

Maja in Tedi

Sektor: Gardiole

Podsektor: Dents de la mer

Smer: La promesse des profondeurs

Težavnost: 6b/6a 140m

Urban in Helena

Sektor: En vau

Podsektor: Sirenes

Smer: Moitie-moitie

Tezavnost: 5c/5b 100m

Ponedeljek 23.10.

Maja in Helena

Gora: Cap canaille

Sektor: Ouvreur de bouse

Smer: Au gre du gres

Težavnost: 5c 100m

Urban in Tedi

Gora: Cap canaille

Sektor: Ouvreur de bouse

Smer: Le Bitard a Rudiste

Težavnost: 6a+/6a 110m

Torek 24.10.

Maja in Urban

Gora: Cap canaille

Sektor: Ouvreur de bouse

Smer: Au milieu de nulle part

Težavnost: 6a 90m

Sreda 25.10.

Maja, Urban in Tedi

Gora: Val vierge – concave

Sektor: Futurs croulants

Smer: Pepita

Težavnost: 6b+/ 6a 120m

Četrtek 26.10.

Maja in Tedi

Gora: Val vierge – concave

Sektor: Arete du diable

Smer: Requiem pour un con

Težavnost: 6b/ 6a+ 125m

Petek 27.10.

Frikanje v Sormiou, sektor Pouce

Sobota 28.10.

Maja, Tedi in Urban

Sektor: Castelvieil

Smer: La promesse des profondeurs

Težavnost: 6b 140m