“Zadnjič sem pod Dnino videl nek trakec ledu v neki grapi, mogoče se da priti čez, zna bit zabavno, greva to pogledat?”, se je glasil Marjanov predlog v ponedeljek in tako v torek zarana drviva proti 3. serpentini vršiške ceste. V Krnici se zidovje in stolpovje obarva rozasto in odpre se nama paleta idej, kje bi med Kriško steno in Rakovo Špico prišla čez in si turo začinila s poznim sestopom v Vrata. “Greva vseeno tist led pogledat pa če bova hitra…”

Če iz naslova objave nadaljujem v Miheličevem stilu, bom vstop opisal nekako takole: “…kjer se prostrani prodi zožijo v grapo Gruntovnico od desne zaslišiš šum skritega slapu.” Na desni se pokaže ozka grapa, kjer nad vstopnim kaminom razpneva vrv.

Grapa predstavlja kaskadast svet položnih kotanj, ki jih zapirajo strmi prehodi v obliki zaledenelih sveč in zaves ter tudi nekaj kombiniranega plezanja. 6 raztežajev nama je ponudilo pravo plezarijo do težavnosti WI4+ in M4, za približno 3 dolžine vrvi pa je bilo hoje po grabnih. Ključ je strma, ozka sveča precej sumljive kvalitete ledu v tretjem raztežaju. Šesti raztežaj naju je navdušil z manjšim amfiteatrom iz katerega izhod ponuja estetska sveča. Raztežaj za tem sledi prehod M z nekoliko nerodnim začetkom, pa zelo dobrimi hooki v nadaljevanju. Zadnji raztežaj predstavlja strma zavesa. Najtežje prehode je sprašil in pohaklal Marjan.

Ob 14.uri stojiva na vrhu grape, ki pada med Rakovo Špico in Rogljico, še precej daleč od njunih sten. To bo to za ta dnar, jutr je šiht, pa faks.

Sestopila sva z enim spustom po vrvi (urejen v skalah levo, moder prusik) čez zadnjo zaveso in se po grapi desno od le te (gledano v smeri navzgor) dvignila v labirint rušja in macesnov in grap skozi katere sva prečno proti jugozahodu sestopila nazaj v Gruntovnico.

Malo sva že povprašala naokoli o morebitnih vzponih po tej grapi, a zaenkrat še nimava informacij, da bi kdo kolovratil tod okrog. Je pa res, da je grapa v bogatejših zimah verjetno močno zasuta s snegom in kakega duha ter sluha o ledu ni in zna biti vzpon precej bolj trivialne narave. Če kdo ve za predhodno plezanje v grapi pod Rakovo Špico in Rogljico, naj naju pa le kontaktira, da ne bi odkrivala tople vode 🙂

Plezala in uživala Marjan Kozole in Anže Javoršek

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

»Ej Anže, kako kej tvoja pleza? Ful mi je hecn ta izraz«…

…me je pobarala prijateljica Ana. Pridušno sem ji odvrnil, da sva z Matijo v četrtek plezala La Bello Furlano in lažji (skrajno desni) krak Peter Pana- preostala dva kraka in smer ABC že pošteno stokajo in škripajo in pokajo in padajo v dno Zajzere. Včeraj pa sva plezala Prvi slap v Krnici in nato v družbi Akademske ter Železničarske naveze po sistemu dvigala (mi gor, oni dol), še Drugega, čigar zadnja raztežaja sta s spodnjim delom smerce povezana le še Rayu Charlesu, ki pa bi kljub slepoti zaznal večji odstotek najlona v borovcih Prednje glave, kot pa ledu. Ko smo že pri Geniju, obilno popoldansko deževje nama je ob vožnji domov šepetalo; »Hit the road Jack. And don’t you come back no more.«

»Js ga tud prebavljam z raznoraznimi motnjami – izraz.«, sem še pristavil in pogovor pretipkal na računalnik.

Je*eš pomlad dej zej snih!  Pa lid!

…je v polnem razmahu in zato, sem pa tja, pogledam iz dajelpšega besta da svetu, kam kjer je lepše 🙂 de. Smuke od novembra že kar nekaj, pa še vseeno malo pojokcam ob spominih na lansko snežno bogatijo. S fotrom sva se malo potikala po Avstriji v upanju na boljše razmere, ki jih načeloma ponujajo njihovi kopasti tereni. Na čase sva jih našla, včasih pa tudi ne. (Baumbachspitze, Gmeineck, Kleines Mosermandl, pobočja nad Klenitzen Alm, Grosses Mosermandl..). Pri nas sem v začetku obiral klasične tretje-četrtostopenjske plazovne lokacije v Karavankah in na Pokljuki (tipa Dovška Baba, Struška, Debeli vrh, Plesišče,…) pa kak kosmat vrh nad Kranjsko goro ala Vitranc. Pri zahodnih sosedih sva smučala s Forca de la Val in odprla večurno debato o imenoslovju Poliških Špikov, blizuzvočnicah in dobesednih prevodih ter šlampastih prevajalcih. Potikal sem se po Tamarju, enkrat bil v Jalovčevem ozebniku, ki je bil generalno zelo dober, v ožinci na strminci pa precej klavrn, sem smučal že precej bolj udobnega (menda se to v teh dneh ni prav radikalno spremenilo).

Malce sem se navezal z Nejcem, takrat sva plezala Desni slap pod Prisankom, ko niti sveča niti levi obvoz nista bila narejena. Pa ajde, za razmigat je bilo.

Z Matijo sva bila v Zajzeri kjer sva plezala La Placca destra. Šla sva pogledat “kaj je kej narejenega”. Vedela sva da so določene slapove tam že plezali, torej “nekaj že bo”. S parkirišča je videti kar nekaj trakov na vse strani. Obetavno, si misliva, nato pa odpreva stare fotke in dolgih nosov ugotoviva, da je ledu bore malo glede na bogate sezone. Še najbolje izgleda “Desna plošča”, ki je hkrati najmanj strm slap tod okoli. Led v prvem raztežaju je bil izredno trd, strmejši del je postregel tudi z gobami iz Mlačce. Votlim odsekom, kjer prav živahno žlobudra voda, se da izogniti z lepimi veleslalomskimi zavoji. Zadnji raztežaj in pol pa je postregel z mehkejšim ledom. Pod slapom sva bila s 4-imi spusti po vrvi in po prijetnem ter doslednem pregledu avtomobila s strani postavnega Carabiniera, sva jo zadovoljno podurhala nazaj v Domovino! (je razumel da se z orodji nisva igrala De Nira in Walkna iz filma Deer Hunter :D)

Nč…učit, da bomo še kej plezal. Pa če kdo zgori to bere naj pošlje sneg. Veliko snega.

 

V soboto je Maja organizirala turo za vse v klubu, ki bi probali turno pa da se malo zberemo na kupu. Tura je bila primerna za vse, odšli smo na Struško v Karavankah. Vreme nam je ustreglo z sončkom, sneg pa je že pomrznil in zbil. Na zgornjem delu se je dalo narediti par dobrih zavojev, to je pa to. Na koči so se še eni lepo na sončili dva sva pa že prej odšla na južno.

Bilo je fino in sproščeno. Upam da se kmalu vidimo na Triglavu.

Bor Vidic

Z Ančko sva izkoristili še zadnji dolg dan in uživali v samoti Kamniških. Povezali sva Virensa in Zajedo Skute.

Bil je dan za bogove… s soncem obsijana lička z razgledi na megleno morje, topla skala in energija, ki polni baterije.

Pejte plezat 🙂

Maja

Oča so pred 12 leti z Magijem in Matjažem smučali s Kleinglocknerja in približno v tistem času se mu je porodila želja še o grebenu Stüdlgrat.

Reci piši ducat let kasneje smo se v soboto zbobnali še z Anjo in Nejcem in v zgodnjih popoldanskih urah maširali proti Stüdlhütte, kjer smo v družbi treh Poljakov in dveh Hrvatov prespali zadimljeno noč v zimski sobi, ki smo jo, mimogrede, rešili pred požigom (Poljaki so ubrali zanimivo tehniko segrevanja kočice, drva za kurjavo so naložili v štrudlpečico…je*ote?)

Zjutraj smo zarana vstopili v greben v družbi nekaj vodniških navez. Na zahodni strani grebena je bilo snega kar nekaj, od pršiča pa do ledu, na vzhodni pa je teh nekaj sončnih dni opravilo svoje in je skala suha, razmeroma topla.

Šajba do Tokia v brezvetrju nas je spremljala na sestopu do Adlersruhe in čez ledenik Ködnitzkees, kjer se je fotr odločil za ponoven vzpon na Erzherzog Johann Hütte, da je nabral dnevno dozo višincev? No, ko je našel pozabljeni cepin sva odracala za Anjo in Nejcem v dolino in do avta prisopihala v soju čelnih svetilk.

Lienz- Mek in neskončna debata o turnem smučanju sta nas držala pokonci do poznega prihoda domov.

A morm še kej druzga dodat, kokr da…

Pejte (drugič še vi z nami) plezat!

Maja

Letos sem kar zagnan in pišem maile in sporočila, če le nisem službeno odsoten, vsak teden. Predvsem izkušenejšim članom Vertikale zaenkrat (opa. zaenkrat le), saj mi manjka še nekaj daljših vzponov 500m+, kjer hitro padejo vmes petice, kjer igra hribovska kilometrina kar precejšno vlogo.

Očitno imajo v vladnih službah (poleg pri nas seveda) še največ časa in se je za petek javil Matjaž. Kolesarski trening ga je odvrnil od Stene in 1000 metrskih smeri, pa sva se zmenila za dobrih 500 metrov stene v Šitah. Ker nisem poznal še stene sploh sem se odločil, za na papirju lažjo klasiko Herlec – Kočevar.

Ob 7ih vstop v smer. Vzamem prvi cug in takoj za ovinkom, namesto “ovrnk” levo v žleb III potegnem naravnost po res lepi zajedici (cca V). V njej tudi klin. Matjaž potegne naslednjo zajedo V- in sva pred platami (V-), kjer je na sredini lušten detajl, ki mi ni bil najbolj jasen na začetku. Luknja desno od klina za desno nogo… in smo čez. Sledi lepi sedeči štant in poplezavanje (IV) do kotla.

Tukaj se razveževa in pičiva do raza. Potegnem cug. Štrika zmanjka cca 5metrov do široke police pod kaminom. Matjaž se gentlemansko ponudi, da štant “prestavi” pod kamin. 🙂

Vstop v kamin (V-) je praktično enak spodnjemu detajlu iz platk: premik v desno z nogo, da dosežeš oprimek, se “vležeš” na polico in greš naprej. Sam kamin tehnično res ni težek, je pa f**** ozek. Hitro sem se znebil ruzaka (vpel na vponko in pas med nogami) in potegnil cug do vrha njega.

Sledi en cug peskokopa, potem pa še res lepa zajedica (IV+) do lažjega sveta tik pod vrhom.

Le kaj bi bila tura brez dolgega sestopa? Povprek do lovske in planinske poti, ki vodi na Jalovčevo škrbino in po meliščih, ki se nikoli ne končajo, v Tamar.

One more to go 😉

 

Spet js s temi Odisejadami.

Preden nas je lani dosegel drugi val in smo želeli za vikend v Bele vode, je Nejc predlagal področje Grauzarie v Karnijskih Alpah. No po vseh kolobocijah, sva se skoraj leto kasneje, v petek, le odpravila na Rifugio Grauzaria z namenom splezat kaj lepega.

Paradni konj obzidij nad kočo je estetska stena Sfinge delle Grauzaria, obdajajo pa jo še stene Anticime Nord-Est, del severne stene Crete Grauzarie, ki je poleg bližnjega Sernia najvišjih vrh v tem delu Karnijcev, ter divja stena Cime dai Gjai in Cime del Lavinale.

Prvi dan sva popoldne plezala navrtano smer Flopland (5c, 210m) v Anticimi Nordest, ki se ponaša s solidno naklonino in vrhunsko skalo.

Naslednje jutro sva zarinila v Sfingo, kjer sva plezala klasiko Gilberti-Soravito. Smer ponuja uživaško plezanje nižje težavnosti (do IV+, po nekaterih podatkih V-) v dolgi liniji (720m) in izredni kamenini. Za primerjavo; najbolj sumljiv raztežaj je spominjal na kompaktne izstopne trojke smeri Debelakove v Mojstrovki. Verjetno je navrtanih prav vseh 16 sidrišč, enega sva zgrešila in se precej namatrala z zabijanjem. Skala je za plezanje vrhunska, do klinov in metuljev ter ostalih varoval pa nič kaj gostoljubna. 5 kompletov je za v smer vrh glave, ker jih v spodnjih dveh tretjinah ni kam vpeti, v 700 metrih nisva naštela 5 klinov. Izstopni raz ponudi nekoliko več opcij nameščanja premičnih varoval, nato pa je dogodivščine konec in sledi sestop po rdečih pikah nazaj do koče.

Za zadnji dan nisva imela izdelanega plana, kam in kako, zato sva pogledala skozi okno in, kako tudi ne, opazilo močno previsno severno steno Cime dai Gjai. V severovzhodni steni sva našla precej mlado smer (2013) Maria di Galla, Excalibur (VI-, 490m), ki ima po pričanjih oskrbnikov koče bore malo ponovitev, lani eno, letos še nobene…”Dej Javoršk poglej kakšna je skala tm”..”Roccia molto buona”. “Ok greva to”.

No v spodnjih treh raztežajih, ki potekajo po starejši smeri Stabile, je skala “molto friabile”, živa podrtija, možnosti varovanja v bistvu ni, prav tako pa je potrebno kar nekaj znanja o statiki in dinamiki, da skonstruiraš na obe očesi zadovoljivo sidrišče. Aja, klinov ni, razen dveh na vstopu in v šestici en profilc, ki ga vpneš s štanta. No pa da nebom samo jamral, v detajlu izgleda kamnina klavrno, izkaže pa se za zelo kompaktno 15-metrsko zajedo s počjo in pravo uživaško plezarijo v razkoraku malce na hrbet. Možnosti varovanja so tu dobre, Nejc je namestil 4 solidne metulje. Izkazalo se je, da ko v Excaliburju opraviš s ključem smeri, še nisi opravil z najtežjim delom (?). Dva raztežaja pod vrhom V+ predstavlja konkretna streha, ki naju je zavrnila in Nejc je izvohal prečko po izpostavljeni grozno podrti polici, ki naju je pripeljala v izstopni raztežaj smeri Stabile po kateri sva se sprehodila na vrh in zdvijala čez vratolomen sestop v kočo ter zmetala robo s sebe ob prvih znakih nevihte, kapljah, grmenju in žalostnih novicah iz domovine…

Nejc hvala za nor vikend! Tole va še punuvila.

Ciao Ragazzi!

 

V sredo sva z Anžetom preplezala Severni raz, Visoke Bele Špice. Smer ponuja pravi užitek plezanja v kompaktni skali in kot pravi vodniček, vsi potrebni klini (maloštevilčni) tičijo v smeri. Ta ima skoraj vsa sidrišča navrtana razen enega, možnost vmesnega varovanja v sami smeri pa je prav tako dobra. Plezanje v tej smeri je, kot sem že omenil, pravi užitek, vsi potrebni klini so na pravem mestu tako, da je orientaciji v smeri kar dobra. Beri dalje »