Začetek Sinjega slapu. Gneča ... kaj pa drugega

Včeraj sva z Jakatom zlezla Sinji slap pod Češko kočo. Razmere so v slapu kar solidne, saj je v njem toliko ledu, kot že dolgo ne. Sam led je spremenljive strukture in kakovosti. Navkljub vsemu se zaradi lagodnosti ledne ture, ki jo ponuja Sinji slap, nimam kaj pritoževati.

Resnejši problem lahko vznikne zaradi nizke težavnosti slapu in temu primerne obleganosti. To soboto je bilo po moji oceni v slapu najmanj 7 ali 8 navez. Nekateri ga tudi solirajo, ker jim taka plezarija lahko predstavlja dober trening za kaj večjega.

No ja, midva ta dan nisva imela pretirane sreče. Pred nama sta se ob vstopu znašla dva solerja, ki sta v svoji vnemi in očitni pretirani skrbi za lastno varnost “pikala do onemoglosti in do dna oklov”. Pri tem sta naju, vsled nastajajočih “talarjev”, zasula z ledno kanonado izstrelkov. Nekateri med njimi so bili zares veliki in oglašali so se prav »bombastično«. Eden večjih med njimi je žal zadel Jakata v glavo.

Sredi četrtega cuga

Jaka, kot novopečeni plezalec, sedaj zares ve, zakaj naj bi imel vsak plezalec čelado. Vidne in čutne posledice verjamem, da jih ima žal še danes. Na najino srečo je po nekaj preživetih minutah »med zvezdami« le prišel toliko k sebi, da je bil pripravljen začeti s plezarijo. Pred tem je eden od izstrelkov zadel in odnesel v dolino še mojo, očitno na napačno mesto postavljeno rokavico, namenjeno lednemu plezanju.

Posledice nekontroliranega rudarjenja po Sinjem slapu

V veliki vnemi sem se pognal za njo, skoraj do dna doline, do gozdne meje, vendar je nisem našel. Le to sem takoj po neuspešnem iskanju prištel k »kolateralni« škodi lednega plezanja in s tem miselno in čustveno opravil z neljubim dogodkom.

Vse ostalo pa je bilo v slapu lepo in uživaško. Ko pa sva ob povratku zagledala še lepo narejeno Vikijevo svečo, so se nama ponovno zaiskrile oči in z novimi cilji naproti bova lažje prebrodila nov delovni teden pred nama…

Ostale fotografije vzpona najdete v galeriji.