Jesih-Potočnik

Ta teden se mi je zaluštalo po hribih tako močno, da nisem več zdržal sfokusiran za knjigami in tako sem v sredo napisal Jaki, če ima željo peljati tečajnika v hribe. Na mojo srečo je rekel, da lahko, detajle pa naj bi dorekla dan kasneje. V četrtek se že domeniva za smer in odhod, v petek pa je sledila sprememba plana saj je z nama želela še Anja. Uglavnem, na novo smo dorekli cilj, Jaka nama je opoldne napisal kaj potrebujeva za sobotno turo.

27.6. smo se dobili na pokopališču pri Šmartnem, kjer sta bila na parkirišču še Nejc in Tadej. Rečemo par besed, v zraku je dobra volja saj se gre u hribe zaboga!! Se usedemo vsaka naveza v svoj avto in že drvimo proti Krmi iz koder se začne odprava AK Vertikale Debela peč!! Na dostopu je vladalo dobro vzdušje, Nejca pa so med tem po hrbtu špikale hude mravljice.

Skupaj smo prišli pod steno, dali opremo na pas (te smo imeli dovolj za 3 naveze) in previdno nadaljevali vsak v svojo smer v katero nas je popeljala mokra skala. Smer Jesih-Potočnik mi je bila zelo zanimiva, res je da ni neke hude težavnosti, sem pa vriskal na vsakem bolj izpostavljenem ali pa težjem delu in tudi v zelo mokrem  in znanem kaminu mi je bilo super fino fajn!! Anja je prav tako uživala v smeri, jamska mokrota v smeri pa ji ni bila najbolj všeč :D. Kljub predhodni nesigurnosti in strahospoštovanju, je čez moker kamin zborbala kot Superwoman! Nekje dva ali 3 raztežaje pod vrhom se nam je v smer priključila še ena naveza, ki je plezala Sekločevo smer.

Na vrhu smeri smo pospravili robo, Jaka je še napisal Nejcu in Tadeju, da smo gor, saj smo se zmenili da se dobimo na vrhu Debele peči. Ker ni bilo odgovora smo se odločili da sestopimo in se dobimo spodaj v Koči. Pred odhodom je še nekdo iz naše naveze odtisnil štempl v planinsko knjižico (nisem bil jaz). Na sestopu nama je Jaka pripovedoval zanimive zgodbe iz sveta alpinizma ter povedal še kakšno pomembno stvar, ki jo je dobro vedeti za varno in hitro plezanje!

Pri koči smo odložili opremo in se odpravili na zasluženo pijačo in napolitanke, kjer pa se nam je že pridružil nasmejan Nejc, ki je doživel nepozaben razgled na vrhu smeri.

Dan je bil izkoriščen maksimalno in komaj čakam, da odpišem izpite, da se ponovno vrnem v ta prelep, kamniti, pokončni, gorski svet!!

 

 

AK Vertikala četica.

 

Anja v prvih delih smeri.

 

Jaka v zelo mokrem kaminu

 

Superwoman Anja v kaminu :D.

 

Anja v bolj strmem zgornjem delu smeri.

 

Anja v  malo bolj izpostavljenem delu 😀 .

 

#brokebackmountainscena #resleprazgled

Likarjeva

V ponedeljek sva z Nejcem splezala eno lepo smer. Vsa leta sem jo gledala od hiše, kadar je bilo vse pospravljeno in gosti zadovoljni. Pa sem se postarala in postala gostja svoje najljubše hiše in tako je na vrsto prišla tudi smer. Likarjeva preseneti z dolomitsko skalo v strmih delih. Klini so peli, midva pa sva vriskala. Imela sva krasen dan.

Planja- JV stena – Likarjeva smer – 350 m- V+/IV

Kamin z zagozdenim balvanom za zajtrk.

Dolomitska skala.

Skoraj na vrhu.

 

Pejte plezat!

 

 

Zjutraj skuta, za malico Štruca

22. maja na petek, smo se odpravili plezat v Kamniško Savinjske Alpe. Pred tem sem se dva dni pripravljal na to prvo gorsko plezanje. Nekako sem se počutil, kot da grem na zmenek z res luštno punco. Krepak zajtrk (skuta vključena) za dolg dan in gasa proti Vodicam. Dobimo se ob 6:00 pri pokopališču in ob 6:45 krenemo iz Konca proti Koglu. Do izhodišča Virensove smeri rabimo uro in pol, neutrudno nam sledita dve gospodični, za eno od dveh se izkaže da je vrhunska alpinistka, ki dela tudi po 500 tisoč višinskih metrov na leto (life goals :). Želeli sta plezati isto smer, a jih Feri spodbudi v težjo sosednjo. Mi pa začnemo plezati. Feri izgine v steni, v navezi slediva tečajnika. Izognemo se kaminu, saj bi bil lahko vlažen in spolzek. Na parih mestih je namreč po celi steni curljalo. Pridno nabiramo metre. Zadnji del Virensove smeri je res lep in ponudi vpogled v kaj lahko skrivajo gorske stene. Ker se časovno ne bi izteklo, po Koglu namesto Skutinega jugovzhodnega raza izberemo smer Iglič-Verbinc v Štruci. Ko se povzpnemo na vrh zasneženega melišča se v daljavi sliši punci, ki sta hitro za nami in nas prehitita. Na začetku malo falimo smer, a jo hitro ujamememo in napredujemo s solidnim tempom. Spreletava nas helikopter, ki me opomni, kako potrebna je previdnost v gorah. Nekje na polovici smeri nas čaka velika familija kozorogov, ti nas premerjajo, še posebno en velik očak, “Kar pridite gor, če upate.” Zadnja stvar, ki bi si jo želel je rokoborba s to mrcino. Skala je bila malo mokra, malo suha, kot vreme, malo sonca, mal oblakov. Je zelo lepa in nezahtevna smer z veliko možnostmi varovanja. Prispemo na vrh, pospravimo opremo in razpakiramo cepine ter hitro začnemo sestopati, čaka nas namreč še relativno dolg sestop. Na celotni poti navzdol srečamo 2 človeka, vseh skupaj pa 6. V bistvu smo videli več kozorogov kot ljudi. Odlično. K avtu se vrnemo ob 6:30 in se odpeljemo proti pokopališču. Kakor se to morbidno sliši (pokopališče in to) se počutimo odlično in rahlo utrujeno od dolgega uvodnega dneva v alpinistično plezanje.V ozadju se mi pa pojavlja misel “Sj frikanje je kul, ampak tole je pa majka!”

Bili smo Boštjan, Feri in Matija.

Taka plezarija še pride na vrsto

 

Matija z Bistrico

 

Na vrhu Kogla

 

Proti Štruci

 

Firbčni kozorogi

 

Zadnji raztežaj

Čakajoč nevihto

Okno med izpiti je končno dopustilo tisti znani stavek “A si kej frej proti koncu tedna? Ubistvu mi je vseen kam, sam fino bi blo kej zlezt počas…”. V tem stilu smo se z Nejcem in Jako domenili za preizkušeno spomladansko klasiko v Martuljku in sicer Kuštrasto v Rušici, ker je napoved za petek popoldan bolj kilava in bomo hitr pod steno če bo situacija užasna, in pa ker sva jo z Nejcem plezala prvič.

Pri Ingotu pustimo avto in med strastno debato po polurnem dostopanju ugotovimo, da mogoče tokrat nebi šli na ogled zgornjega Martuljškega slapu in bi bilo fajn zaružit Pod Srce. Levo krog pajdo.

O Kuštrasti povedati kaj novega bi bilo brezpredmetno, včasih je bilo iz mojih ust slišati “kdo se je spomnil da je tole IV-?”, sicer pa je smer zelo lepa, težavnost z izjemo spodnjih polic konstantna, vse skupaj pa začini znani preduh, ki je bil glede na pričanja predhodnikov, tokrat zanemarljivo namočen. (Na tem mestu velja zahvala dobrotniku, ki je v njem pustil prusik 😀 Naslednjič bo šlo brez. Majkemi.)

Imeli smo se fajn, na štantih je bilo prešerno vzdušje, akoravno so se sosednji nebotičniki sinusoidno zapirali in zopet pokazali. Cel dan smo kot v Beckettovi tragikomediji Čakali Godota (beri “Nevihto”), a ta nikakor ni prišla, tako da smo “Za dan zabit” odlično izkoristili.

 

Kratka domača

Časi težki so za nami, še bolj črni so obeti,

ko vojaška hunta s pomagači poskuša nas vse streti.

Dober mesec bili doma smo, ne čisto pri sebi,

‘koj ko odprejo trgovine, prvi dan kupim dve jebi.

 

Se svoboda nam obeta, se luč nekje svetlika?

Da ogrejeva telo in duha v skalno steno naju mika.

Za poskuš’no Kratka domača smer v našem Ježu,

mejni organi pazijo na to, da ne bi čez mejo zbežu!

 

Smer ni prav dolga, z Darjo sva se potešila,

kot da iz ilegale obiskala bi naju dobra vila.

Na vse načine tlačil jebi novi sem v poke,

rabil kline in pa kladu,

da z usodo svojo sam bi vladu,

je čas da oblast vzamemo v svoje roke.

 

Zvečer s kolesom grem pred parlament,

bom kričal LO-PO-VI, ti šment!

 

 

 

Kmalu zopet v hribe (?)

V službi (MOP) zadnje dni dobivamo v medresorsko usklajevanje predloge ukrepov za zajezitev pandemije. Slednji je bolj optimističen.
Predlaga se (MIZŠ?), da se alpinistom ter navezam pripravnikov in tečajnikov z alpinisti dovolijo hribovske/plezalne aktivnosti. Naveze brez pridruženega alpinista, tj. samo pripravniki in/ali tečajniki ne bodo deležne te olajšave. MIZŠ je po zgledu dovolitve treninga kolesarjev (specialke, MTB) znotraj svoje občine verjetno spoznal, da alpinizem v našem prostoru zaseda posebno mesto in je velikega pomena za nacionalno identiteto in našo razpoznavnost v svetu. Kot je v predlogu ukrepa navedeno, velja to samo za (letošnje?) licencirane alpiniste pri KA. Ostali gorniki, planinci, občasni obiskovalci gora itd. tu niso vključeni, saj ravno oni predstavljajo največje breme GRS pri raznih reševanjih, ki so, bodimo pošteni, največkrat posledica pomanjkljivih psihofizičnih sposobnosti ter znanja gibanja v zahtevnem terenu.
Bomo videli, kaj se bo iz tega izcimilo. Če se bodo sedanji ukrepi zavlekli v jesen, bo ta ukrep seveda dosti bolj dobrodošel kot ‘ilegalni’ obiski sten in snežnih pobočij te dni.

Malo zastarelo, pa vseeno vredno objave

Ker ste me zadnjič skurcali, da nič ne napišem.

Več si lahko preberete na spodnji povezavi.

https://www.planetmountain.com/it/notizie/alpinismo/triglav-parete-nord-matej-balazic-e-marjan-kozole-salgono-for-friends.html

LP

Marjan

Zimska Slovenska

Sreda je bila en tak dan, da se zjutraj res ni splačalo v službo, zato sva se z Nejcem namesto tega navsezgodaj odpravila v Vrata in nadalje v Slovensko, jaz preizkusit nove quarke, Nejc pa preizkusit svojo potrpežljivost.

V smeri so bili raznovrstni zimski pogoji; sneg, led in napol kopni skalni skoki, vse to v dih jemajočem ambientu Stene.

Da bi bilo na koledarju čim več takih sred!

Dan za plot twist

Zanimiv splet okoliščin (beri Vetrovna ujma), je zaprl določene ceste na Slovenskem in s tem nekoliko podrl Nejčeve zgodnjejutranje načrte in tako je ob uri nedeljskih turistov luč dneva ugledal plan B: “Pejva pogledat če je še kej ledu ostalo!” Pa sva zaružila proti Gozd Martuljku, kjer je misijo “Javorškove pozabljene dereze”, po ducat klicev v Zgornjesavske kraje, rešila Sandra😃🙏
Malo kasneje sva, kot nekaj navez pred nama, dolgih nosov ugotovila, da se je sveča v Centralnem pod Prisankom podrla. Zatorej sva se preusmerila v Desnega. Vstopila sva za trojico Britancev in ob Nejčevem vodstvu “Hey mate, you’re bloody fast!”, slednje tudi obšla in ostala v slapu bolj ali manj sama. Sveča/svečka je narejena, precej ozka in z nizkim podstavkom, tako da sledi nekaj metrov precej strmega plezanja. Izstopni raztežaj je bombastičen, ima celo nekaj putra! Škotski podaljšek sva si prihranila za drugič
🙂 Glede na visoke temperature v dolinah, je bilo v slapu “Bloody cold mate!”, tako da bi se ob takem trendu znala sveča obdržati še nekaj časa.

Ledno plezanje v Sappadi

Pretekli podaljšan konec tedna smo vertikalovci uživali v ledni plezariji v italijanski Sappadi. Zaradi dobrih razmer (putrčka) ter festivala lednega plezanja Icefest, se je izkazala kot obljudena lokacija ljubiteljev ledu.

Vikend so otvorili Maja, Nejc in Tadej, ki so v četrtek prepikali Lacrime Ibernate (WI 4, 200m). V petek se jim je pri osvajanju slapu Lo Specchio di Biancaneve (WI 3+, 240 m) pridružila Eva. Štafeto osvajanja »Sneguljčinega ogledala« smo v soboto prevzeli Jure, Rok ter tečajnik Matej:) Da ni bila gneča prevelika, so se ledolomilci (Maja, Nejc, Tadej) premaknili v sosednji hrib ter članstvu primerno splezali slap Vertical (WI 4+, 180m). Kot vedno je bil vikend prekratek za vse želene podvige. Maja in Nejc sta ga zaključila s preplezanima 60 (WI 4) ter 100 (WI 5) metrskima slapovoma, z Evo sva se učila »šraufanja« v Carpe diem (W, II 3+, 220m), Jure in Rok pa sta krotila štrik v Lacrime Ibernate.

Na poti proti domu so se že porajale ideje za nove podvige…od snega do skale…:)

 

Vremenska napoved