Bauerjeva smer v Divji kozi.

S Kekcom in Maksom (AO Rašica) smo se odločili za obisk Divje koze. Ker je Maks opravljal izpit za st. pripravnika se je spodobilo, da vodi celo turo.

Dostop po začetni makedamski cesti smo si olajšali s kolesi nato pa nadaljevali peš. Maks je hitro našel steno in smer v njej. Medtem, ko je kandidat plezal sva se s Kekcom malo hecala na sidriščih, npr. o dolžini preostalega štrika, da ni to 10m štrika ampak 15m, o komunikaciji naveze, da ni OK če rečeš OK, npr. »OK, konec štrika«, no, to ni OK. Jap, Kekec je imel pristop pravega prekaljenega inštruktorja.

Sama smer je lepa, kompaktna, vmesno varovanje in sidrišča si urejaš sam. Sestop iz Divje koze smo tudi  našli in sestopili čez podrto ferato v Trbiški škrbini.  Super dan v dobri družbi.

Zahodna zajeda

V želji zbrati še zadnje manjkajoče vzpone za napredovanje v statusu, si je Gregor zaželel vzpona v Steni. Med naborom predlaganih klasik, izberem tisto, ki sem jo doslej plezal samo enkrat in tako se odpraviva v Zahodno zajedo. Smer krasi lepo, odprto plezanje, dva čudovita detajla in super skala v spodnjih dveh tretjinah.

Kot se za plezanje s pripravnikom spodobi, plezava izmenično in tekoče, navezi, ki je vstopila takoj za nama pobegneva kot Roglič in Pogačar, za smer pa potrebujeva slabih 5 ur.

Po preplezani zajedi naju čaka še 300m podrtega terena, ki malo pokvari vtis spodnjega dela, vseeno pa dodatno začini in podaljša turo. Sledil je še sestop po Bambergovi in pivo v domu, kjer sva se naučila nekaj novega o geografskih značilnosti naše male Slovenije – ja, Koroška Bela je del Jesenic, zdaj veva!

Alpinistična šola 2020/21

Konec meseca pričenjamo z novo sezono alpinistične šole. Uvodni sestanek alpinistične šole, kjer boste lahko dobili vse informacije o poteku alpinistične šole, načrtu dela, spoznali pa boste tudi inštruktorje, bo na sporedu 24.septembra ob 19:00 v klubskih prostorih. Ker je število udeležencev omejeno, pobiramo prijave pri vodji šole, ki bo tudi letos Alpinistični inštruktor Matjaž Ferjančič (031 464 305 ferjancicmatjaz@gmail.com). Udeležba na uvodnem sestanku je neobvezujoča.

Za več informacij, si oglejte Program Alpinistične šole.

Dobrodošli!

Dodatne informacije o klubu in šoli sicer lahko dobite vsak četrtek ob 19.30 uri v klubskih prostorih Alpinističnega kluba Vertikala.

Dolar-Kilar-Vavken, Trapez

Včeraj sva z Nejcem plezala omenjeno klasiko v Velikem Draškem vrhu. Oba sva jo plezala prvič in nisva ostala ravnodušna – Lepa ful! V smeri je bila še ena naveza, ostali deli Trapeza so samevali ? V Krmi avtomobilov, kot da je Triglav samo še za ta vikend ? Za dolgovezni sestop naju je prikrajšala Maja in naju pobrala na Pokljuki! Hvala!


Divja Koza, Krobath-Metzger

Že nekaj časa, se z Jako meniva, da bi plezala kaj lepega v Divji Kozi, debata preskakuje med Comicijevim (SV) razom, njegovo Vano Nero ter klasiko Krobath-Metzger. Po poročanju lokalcev in starejših vodničkov med temi smermi sploh ni debate katera je Naj. O smeri se najde že kar nekaj podatkov akoravno ni tako slavna kot njena »Miss« sestra v Trbiški Krniški Špici. Pa vseeno, še js dodam en potopis.

V sredo zarana sopihava proti Pellariniju in naprej do pod stene. Če bi na vstopu predolgo strmela bi bile verjetno težave v tilniku, zato se čimprej zapodiva v prve kamine (IV), ki se ponašajo z mahom, blatom, vodo. Sledi nekaj lažjega terena po manj izrazitem razu in že stojiva pod prvim težjim mestom, zajedo, ki jo zapira manjši previs. Skala je fenomenalna, izredno lepa plezarija v razkoraku in previs bogat z luknjicami in šalcami. Sledi ena iz mnogoterih traverz, tokrat v levo pod rumeno poč, ki jo zaključuje strm prehod (V). Skala na tem mestu je, kot že večkrat povedano, brutalna. Smer se nadaljuje po dolgi, lahki, a zračni prečnici v desno navzgor in nato nekaj strmejših metrov naravnost ter nato zopet slikovita prečnica (eno mesto IV) v levo do terase in stolpiča s katerega sledi zadnji raztežaj. Zgodbe, ki se jih najde med opisi pričajo, da bo plezanje precej resnejše kot to pravi Mihelič s svojo »globoko počjo« (?) . (OK morda tako kot Luska v Dolgi Nemški tudi tu stena leze narazen(?)). Globoka poč je na licu mesta precej ozek, globok, 25m dolg Vertikalen kamin. Vsaka naveza se ga baje loti nekoliko drugače. Vidiva dva klina, ki po previsni poči v levo predstavljata obvoz, a predhodniki poročajo o plezanju konkretnih šestic v nadaljevanju. Tako raje izbereva kamin. »A ga boš probu od zuni? – piz*a nevem če, precej gladko zgleda, možnosti varovanja pa tud ni videt.«

»Piz*a je ozko, ruzak bo treba med ja*ca«, no izkazalo se je da je kamin na dveh delih zelo ozek, moker, gladek, skratka ljigav in zaguljen. Italjanski vodnički priporočajo guzenje v stilu črva in to sva tudi počela. Varovanja prvih 20m praktično ni, pomaga pa zagozden balvanček. Zabila sva en klin v levi bok kamina, ki pa je verjetno bolj psihične kot fizične kvalitete, probavala pa nisva, a sva ga pustila za naslednike. 😀  Nato se kamin razširi in sledi razkorak »facing towards poden,« in prestop v desno steno, kjer končno sledi tista IV+ in celo en star klin!

Takoj nad kaminom stopiš na Božje police, kjer je smeri tudi konec. Že spodaj sva se zmenila da greva na vrh, »Eh teh 150m, 30min pa sva gor«. No izkazalo se je da je tega lahkega poplezavanja verjetno kar kakšnih 100m več, vija vaja po najlažjih prehodih. Na vrhu nisva preveč palamudila, ker je sledil še resen sestop do markirane poti Anita Goitan, sonce nama je pa že odštevalo zadnje ure svetlobe. Po poti sva prečila do škrbine kjer so bile nekoč nadelane zajle. Je pa moč narave (Ali pa Italijani sami?? Je to mogoče?) potrgala vse zajle, teren v tej Škrbini je pa… Visoki Rokav bi se ponašal z Dolomitsko skalo. Tako sva nadaljevala še malo proti Pinnacolu po markirani poti in sestopila skozi Trbiško Škrbino v Mrzle vode in nazaj na Žabniško Škrbino. Tu naju je le ujela tema in s čelkami se sprehodiva do avta.

Par zaključkov: Tura je doolga in divja. Smer izredno lepa, strma, izpostavljena, skala fenomenalna. Je pa bolj skopo opremljena. V naših gorah bi smer take lepote verjetno ječala pod težo železnine. Jaka pravi, da je kar nekoliko bolj resna od sestrice v Mrzlih vodah.  Od 17 raztežajev do Božjih polic, je opremljenih morda polovica sidrišč, vmesnih klinov pa v celi smeri za na prste ene roke. Skala je prijazna do metuljev in zatičev, nekaj je ušes, malo sva tudi zabijala. Morda je modro izpustiti poplezavanje do vrha in izstopiti po Božjih policah, ali na Gola Nordest, ali pa proti vzhodu.

Uf. Roman. Se vleče k sestop.

Spodnji kamini

Prečke

Zajeda s previsom

Zame morda NajRaztežaj

Jaka v ključu smeri (ali pač?)

In čez

Das Echo der Dolomiten

Police

Pa še v drugo smer

Izstopni kamin

Sestop

Bavarska

Z Nejcem in Anjo smo se v soboto 22.8. odpravili v dolino Vrata z namenom, da bi preprezali Bavarsko smer.

 

Takoj ob 6ih sta bila oba parkirisca že polna avtov in pohodnikov. Ljudje se s pogledom na Triglav sprašujejo ali je to Triglav ali ne, ter se že pred samim začetkom hoje v klanec slikarijo pri klinu (za IG fotko je treba bit frišn ane). Še dobro ne začnemo hodit, že letijo komentarji na obutev, ki jo je nosil Nejc (ki naj bi bla neprimerna s strani starejšega pohodnika z gojzadrji čez gleženj). Tako stopimo malo hitreje, da se izognemo večji gneči in tako lažje zadihamo. Je pa na dostopu Anji postalo slabo in je rekla, da ni sigurna, da bo zmogla z današnjo pelzarijo. Tako ji Nejc vzame štrik, jaz še 2 klina in se skupaj odpravimo do razcepa poti ki vodi pod steno. Si pomahamo in z nejcem se odpraviva pod steno kjer sva v Bavarski že zagledala 2 navezi.

 

Pod steno se naveževa in začneva s plezarijo ter kmalu ujameva dva plezalca iz ČAO. Ker je bil najin tempo malo hitrejši ju Nejc prehiti in jaz takoj za njim. Skala je rez bomba plezarija tudi tako, tako da je plezarija ena sama uživancija. Po nekaj raztežajih ujameva še prvo navezo iz Kamnika ter ji slediva do konca črnega grabna in prečko pričneva plezati pred njimi. Nadaljuje se super plezarija v odlični skali platke, zajede, kamini vsega po malo. Proti koncu smeri sva zgrešila en raztežaj in tako poplezala malo težji raztežaj v katerem mi je odletel klin, ki sem ga izbijal iz stene. Sory Nejc. Za tem prideva na Zlatorogove police kjer se srečamo še z navezo iz Kamnika ter z navezo iz AO Rašice, ki so prav tako zaključili smer s Zimmer-Jahnovim izstopom. Nato se skupaj odpravimo proti prej omenjenemu izstopu, ter si na vrhu podamo roke za dobro opravljeno smer.

 

Sledi še dvourni sestop po Tominškovi poti, še prej pa pogled na greben med malim in velikim Triglavom, kjer se je dalo opaziti kolono ljudi. Prav vesel sem da nisem bil tam. Po prihodu do klina, se že porodi ideja o kopanju v potoku (mal zaknajpat). Na parkirišču srecava Anjo ki se je pocutila malo bolje kot zjutraj, sledilo je kopanje in nato še pijača pr Aljažu in nato via britof Vodice.

 

Super dan, super tura, super vreme, uglavnem 10/10.

 

 

Miss

Za vikend sva s Petro splezali slovito Miss Julijcev.

V soboto zarana sva gnali svoji kolesi v klanec, nato še malo pešačili. V čudovitem ambientu je dolg dostop hitro minil.

Veselili sva se dobre skale, v kaminu pa Petra ni mogla nehati vriskati od veselja. Mene so navdušili zgornji cugi.

Izstopili sva po Kugijevi polici, ki naju je pripeljala naravnost nad sestopno grapo. Suhih grl sva sanjali vode. Lepljivemu jeziku sta se pridružila še padla čeljust in obnemelo grlo, ko nama je nasproti prišla ne le voda, ampak čisto pravo mrzlo pivo.

Okrepčilu je sledil še spust v dolino in čvrst stisk rok… bravo bejbe!

Pejte plezat!

Herlec – Kočevar

Z Nastjo  Jošt (AO Kranj) sva včeraj plezala v Šitah, smer Herlec – Kočevar.

Ko sem v sredo poklical soplezalko in ji predstavil moj plan in časovnico je bila kar malo v dvomih in sicer o času odhoda, “Pa ne bova midva to malo pozna?” Pa jo potolažim “Ah kje pozna, 5 urc pa sva čez”.

Ne preveč zgodaj se pripeljeva v Planico in začneva z dostopom, malo stopiva na gas in že sva po dveh urah pod steno, na prvem sidrišču. Pričnem s prvim raztežajem in potegnem do zajede, do prve V-. Plezam zajedo V-, ki se mi zdi zelo lepa. V drugi V- na sidrišču malo prehitro potegnem štrik in zaslišim “Joojj ne” in že potuje od Nastje reverso v dolino. Ah ni panike si rečem, klasična smer, klasično varovanje. Kar hitro sva v lažjih raztežajih kjer ujameva navezo pred nama.

Pred znanim kaminom se odločim, da bo ruzak ostal na ramah saj sem prepričan, da se ni treba gozditi. Kamin se da lepo elegantno splezati tudi z ruzakom. Še malo šodra in sva vzuni. Sama smer mi ni delala nobenih resnih problemov, je pa to old school petica, torej petica kjer je treba tudi malo pomigati. Ker sem letos plezal malo manj znane smeri, ki so bile tudi temu primerno neopremljene je bila ta smer prava poslastica, najbolj od vsega me je skrbel sestop. V Šitah sem plezal samo JLA kjer sem sestopil drugje. Z Nastjo sva sicer sestop kar hitro našla, do grape je pot označena kar z nekimi rdečimi krogci – markacije, ki pa po prečenju melišča izginejo, tam sva malo tavala vendar vseeno kar hitro našla in sestopila čez škrbino. Lepa kondicijska tura.

Plezala sva slabih 6 ur.

 

Spominska smer Janeza Robiča

Z Mazjažem sva v soboto 15.8. plezala v spominski smeri Janeza Robiča v Mali Mojstrovki. ( IV+/lll-lV, 350m)

 

Ob 5ih sva štartala iz Ljubljane in se napotila proti Vršiču, kjer sva avto  pustila in se odpravila pod steno. Na poti sva prehitela nekaj pohodnikov, ki pa so nama sledili in naju ujeli pri vstopu v smer, ko sva se midva že počasi navezala. Prešvican pohodnik v kavbojkah in šolskem ruzaku naju upraša ali greva tudi midva na Malo Mojstrovko, pa mu je Matjaž lepo povedal, da ja, vendar je on zagotovo zgrešil pot na njo in ga usmeril nazaj.

 

Malo čez 7 zjutraj sva vstopila v smer, ki pa je bila precej fajhtna od tal pa skoraj do konca smeri (ponoči je namakalo). Zato nama je plezanje prvih nekaj raztežajev vzelo nekaj več časa. Smer ponuja precej krušljivo skalo, ki je na določenih mestih lahko tudi zelo kompaktna. V suhi skali bi bili prvi raztežaji bolj užitni, tako pa so mokri lišaji bili podlaga za globoko dihanje in par kletvic. Kljub mokri skali mi je bilo užitek plezati v smeri. Možnosti varovanja v smeri je veliko in je v njej tudi nekaj klinov (kot so označeni v skici)

 

Ko sva prišla iz smeri sva pospravila opremo in se nato odpravila po Hanzovi poti do vrha Male Mojstrovke in nato do avta.

Vstopni raztežaj

Začetek drugega rastežaja

 

 

 

Via Piussi, Mrzle vode

V soboto sva se s po-dopustniškim Gregorjem namenila splezat kaj lepega v dolini Mrzlih vod. Izbral sem Piussijevo smer v Pinnacolu, ki jo Mihelič postavlja ob bok slavnejši sosedi, missici Julijcev v Trbiški Krniški špici. Na melišču pod steno pa, glej ti to, srečava še dve Vertikalki, Ano in Heleno. Ker so Heleno dajali krči in se je odločila za povratek v dolino, sva privezala Ano na en konec štrika (nema kod nas hoču-neču) in tako smo bili do konca dneva trije.

Sama smer nas ni pretirano navdušila (ali pa so bila pričakovanja previsoka?). Spodaj mokro in mestoma zelo krušljivo, višje gori pa z izjemo reees zelo lepega 50m cuga v centralnem delu zajede, tudi nobenega presežka. Smer ni toliko težka kolikor je resna in mestoma je potrebno biti precej pazljiv. Vseeno smo jo pospravili v žep in slabih 5h kasneje stali na vrhu Pinnacola, predvrha Trbiške Krniške špice. Sledil je dolg sestop, obvezno pivo na Pellariniju in povratek v domovino. Še bomo prišli!

Ana in Gregor v najlepšem cugu smeri.

Ma ti povem, bi bla lahko hudo lepa smer, pa bi bli mi še zmeri za odtenek lepši… 😀

Vremenska napoved